POSVEČENO KONCU NEKEGA DNEVA
Tako nekako zelo mi zadnji dve deževni nedelji zelo sedeta.
Siesta na kavču po kosilu, z umirjanjem misli pred jutrišnjim jurišem na polno
in horizontalno razmišljanje o naukih preteklega tedna.
Končno sem se naučila dati rdeči karton, pokazati sredinski
prst in stisniti tipko izbriši, ker očitno so osebki, ki mislijo, da sem po
župi priplavala in me zasipajo z informacijami, ki mi jih res ni treba vedeti.
Nekako mi res ne gre po grlu dol njihova pretirana prijaznost in pockuranost,
ker jo moj sedmi čut ne prepozna pod oznako »iskreno«, ampak bolj to, da z neko
prisiljenim prijateljstvom kupuje mojo diskretnosti, za kar mu seveda ni treba
skrbeti, ker štorije o njem sem povedala samo vsem svojim kolegicam, ki jih
bodo upam delile dalje zato, ker kazen za namigovanje mora biti vzgojna in zdaj
tudi vem, da tista situacija, ko ga je pred mojimi očmi dobesedno zalilo iz
slapa, ki je se izlil iz maxi luže s ceste, je bil samo znak, ko mu je vesolje
pokazalo ta svoje in danes lahko samo ploskam popolnost trenutka. Me pa zanima
koliko časa bo rabil, da mu bo potegnilo, da sem iz nekega drugega filma in ne
verjamem v njegove pravljice. Samo upam pa, da sam verjame vanje.
Moji jedci sobotnih kosil so prišli do sklepa, da imam duševni
problem s krompirjevim testom, ker sem vzela zelo osebno, ker točno vem, kje je
bil problem, da je rezultat, ki bi moral biti božansko mehak in poln bogatega
okusa, ker sorta krompirja je bila ta prava. Zavedam se, da imam problem v
razmerjih, med količino kuhanega krompirja in moke. Nasvet, da naj grem
poguglat za mnenje strokovnjaka sem vzela dobesedno in sedaj vem, kje v
razmerju sem spet falila in je to napaka, ki se mi ponavlja, a sedaj sem
oborožena s primerjalnimi recepti za krompirjevo testo in sem se pripravljena
spopasti se s češpljevi cmoki in vem, da ne morem drugače kot zmagati. Me pa
tolaži dejstvo, da Modri dirkač je zmazal vse kar je ostalo od kosila in
ponavadi, če je res slabo, tudi on to jasno po pasje pokaže in fašem tisti pasji
pogled: »A res pričakuješ, da ker sem pes bom jedel tvoje napake? Pozabljaš, da
moj gurmanski pasji okus ne prenese nit zelenih in rdečih Pedigrejevih
briketov.«
Chioggia končno. Mislim, da bo kmalu 100 let od kar sem
brala neko reportažo in od takrat jo imam označeno z buciko na zamljevidu, ker
je copy paste Benetke, le brez horde eksotičnih turistov s sončniki in vsem kar
paše zraven. Ravno prav velika za ne kratek izlet in kapučino ravno pravega
okusa in z gosto peno. Kratko in sladko, a dvakratno krožna panoramska vožnja
skozi Mestre mi bo ostala pa res v nepozabnem spominu. Železniška postaja z
leve in z desne iz od spodaj dol in razgled na žerjave v luki. Skoraj je
izpadlo tako, da je Chioggia zgolj sekundarna destinacija in so Mestre bile cilj
izleta in kdo ve kaj bi bilo, če bi bila še Ikea odprta.
Tudi letos sem tradicionalno zakurila kres na kavču. Pod
oddejo se prav lepo sveti in zmanjkalo me je prej preden se je odprl razgled na
konkurenčne kresove po sosednjih hribčkih.
Zdaj vem, da imam na hrbtu dve točki, kamor je prejšnji
teden fizoterapevt zapičil svoje prste in zdaj vem kako bolijo 4 najbolj boleče
minute mojega življenja, a učinek je bil izjemen. Stanje zategnjenosti moji
mišic je definitivno bolj odtegnjeno in tudi 7 ur vožnje v avtu so moja kolena
prenesla presenetljivo dobro. Mogoče bom ta teden celo sama prosila za še …
In odločila sem se. Rekla sem da. Si upam iti deleč ven iz
moje varne cone, ker vem, da je to edini način, da bom čez dvajset let nečesa
ne obžalovala. Odprla sem možnost, da bom en dan izpolnitev neke želje. Upam,
da bom lepa želja, če bo vesolje tako hotelo in pred tem bo moja želja želela
postati za par trenutkov na mojem najljubšem trgu v Ljubljani. Levstkov trg,
kjer nanj mehko padajo zvoki skozi odprto okno učilnice z Akademije za glasbo.
Ker želim, da moja želja izve od kje pride moja mehkoba, ki vem, da je tisto,
česar si moja želja želi. Potem se bom prepustila toku in naslednje jutro ne
bom gledala naprej in ne bom poskušala ničesar spremeniti. Če trenutka ne bo,
če se kot želja ne bom izpolnila, potem tudi vem, da čez dvajset let nečesa ne
bom obžalovala, ker vem, da ji ni bilo namenjeno se izpolniti. Me je pa strah,
priznam, da kaj če ji namenjeno je, a tudi vem, da sem se prav odločila. Ta je
iz Plešem sama. Všeč mi je. Reci, da ni tako. Hm. Lahko, da res ni.
Komentarji
Objavite komentar