POMLADSTART

Tako se je v bistvu letos začelo. Počasi in z občutkom in na začetku ni kazalo, da bo iz vsega skupaj kaj pognalo, a je. In da ne bo pomote, to ni moja solatna parcela. Priznam pa, da jo je poželjivo gledati. Vse kar je moji domeni, je tudi že vse zeleno. Od čudovitega plevela. Če bi mi kdo deset let nazaj rekel, da bom imela svojo parcelo, bi se mu režala, a zdaj ugotavljam, da kopanje po zemlji odlično nevtralizira sevanje jedrskih koncih, ki jih v sebi nosijo kemično težki človeški primerki. Je pa res, da ne morem vseh metati v isti koš.

 Eni človeški primerki so po pravici povedano, prav krasni in sem res vesela, da so naša vesolja nehala biti paralelna in smo trčili. Zdaj bolj razumem princip nastajanja osončja.

Narcise in trobentice vedno jemljem kot znak, da upanje je, tudi takrat, ko si ga zaradi nezaupanje ne upam prakticirati. Sem pa ta teden dobila dober nasvet. Če si manj mečeš roza pesek v oči, da je svet roza, si manj razočaran. Drži. Vem, da se bom tega držala do naslednjega upanja. Da ne bo pomote, upanja v drugačne in resnične ljudi.


 

 

Njegovo visočanstvo čemaž, ki ga za v pesto nabiram že dva meseca, pa žal raste preblizu hiše in mi ne uspe priti do tja. Zdaj spet ne morem, ker je trava previsoka in zaradi gozda ne vidim dreves in zato je ponovitev lanskoletnega projekta - izdelava toliko pesta, da se ti zagravža, premaknjena na naslednji konec tedna. 



Če bi zdaj izpolnjevala tisti vprašalnik, kjer se opredeliš o tem, kakšna zelenjava si, bi bila brstični ohrovt, s podznakom motovilca.


Res imam rada modrino, v vseh pojavnih oblikah in sploh v ljudeh je naravnost fantastična. Raje imam modre minute v klepetanju in druženju z njimi, kot neskončnost v praznini besednega pomena.
 Danes mi je bilo rečeno, da ti imaš pa rada kavo ane? Ja, imam jo. A pravi okus žametne mehkobe, se plastiki navkljub, razvije samo, ko jo pijem s posebnimi predstavniki človeške rase. Z vsemi ostalimi je to samo kava. Črna, navadna, pač instant kava.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več