UBESEDENJE, KER ČUTIM

Čas je, da ubesedim občutke. Dober teden je mimo, okus še vedno traja, le občutki so mešani in se premikajo od tam, ko mi je kakšen točno opoldan čisto vseeno in do tam, ko kakšno megleno deževno jutro, ki mi res ni in ko so vprašanja o življenju, o smislu teka na dolge proge in o teku v krogih in ljudeh, za katere ne veš zakaj ti jih reka vedno znova naplavi na breg, tudi če si vmes zamenjal breg in so prva stvar, ki jo zagledam pred sabo na steni, ko mi budilka naznani, da se je začel nov dan in da je že teden potem in da je to zdaj tisti čas, ko sem rekla, da se ne grem več, ko sem začutila, da so se besede dopolnile, ker so prišle vedno s premalo dejanj, mogoče zato, ker je bila razdalja vmes prevelika in so bili ukradeni trenutki premalo, da bi v njih res lahko začutila notranjo stran človeka, ki se je vračal na moj breg.

Včasih če Mohamed ne more k gori, pač mora gora k Mohamedu, ker res ni šlo drugače in tokrat je gora pred sklenila, da bo slovo malce spremenila, ker tistih bridkih, kjer potem dolgo dežuje, je v spominih na višnje in krinolino zadosti in je čas za enega takega, ki bo kot čili spekel na jeziku in zaščemel na skritem mestu med popkom in rebri in kjer bo mogoče na kakšen dolg, mrzel večer kavč postal peklensko rdeč, da bo na njem nemogoče sedeti pri miru.

Do tik pred nisem verjela, da si bom res upala. Zdaj vem da si. In tudi to vem kaj vse sem lahko, če hočem. In tudi to vem, da je moj angel varuh medtem s pestmi tolkel po tistih vratih, butal z glavo ob steno in bi tik potem najraje skloftal in saj teden zatem mi ni lahko biti bitke z vprašaji, kjer ga slišim kako mi pravi: »A sem ti rekel, da si za brez obveznosti in nič mi ne more priti do živega veliko premehka?«, a zdaj res vem, da je bilo vredno, ker tako redko dobim priložnost, da sem lahko tudi vse tisto, zaradi česar moraš zardeti in pogledati stran in se nabere slina na jezik in jo težko požreš dol in kar sedaj ve samo en človek na svetu, ki je s tem, ko sem zaprla vrata za sabo, nehal obstajati. 

In mogoče imam končno en odgovor na vprašanje, zakaj se mi vrača v krogih in zakaj sta se najini poti takrat dolgo nazaj prekrižali in se iz nekega kdo ve zakaj, spet istočasno večkrat zadeneva na istem križišču, ker tik preden sem zaprla vrata, so bile tri besede in na koncu je bil tisti »oprosti«, njegov zelo tih glas in take zelo mehke minutke, ki so prišle s občutekom, da se je njegov svet eno malo stresel in da mu ni bilo vseeno in mogoče ni bil … 

Nikoli si ne bi mislila, da bom kdaj zbrala dovolj poguma, da naredim to daleč izven svoje varne cone, a zdaj vem neke stvari zaradi katerim mi je tudi malo lažje, bi pa bilo se v slovo najlažje posloviti z napisanimi besedami. Teh vem, da je bilo med nama preveč in vse kar bi naredila drugače, ne bi bilo isto in bi več če-jev ostalo, ne samo skodelica planinskega čaja. Saj tudi zdaj so, a vem, da je izpadlo točno tako kot sem si v glavi narisala, kar se mi verjetno v življenju še nikoli prej ni zgodilo in potem, ko sem od tistega občutka, da sem na vrhu sveta in mu ni vseeno, še malo letela, sem šla pogledat fantka, ki je leta nazaj dobil tistega njegovega zmaja in do tega dne nisem vedela, če sem naredila prav, da sem mu povedala zgodbo, kje je njegov zmaj zdaj. Zdaj vem, da je bil prav, ker ne bi hotela, da bi kaj ne-povedanega ostalo tam za mano ... 

Jesenice v zelo zgodnji pomladi in ob obujanju spominov, s tisto, ki me je brala že od samega začetka, te znajo spraviti na rob solz in naredijo, da je dan res eden izmed tistih, ki jih konzerviram direktno za neskončnost, ker nekateri ljudje so res preveč posebni, da z njimi ne bi preživel vsaj malenkosti svojega časa in ko zacvetijo narcise pod Stolom, grem tja na repete in na malco.

Moj svet se ni posul. Še brcam in grizem. Tisti projekt, ki me je stiskal za vrat, je v petek dobil kljukico »Zmaga, naš je« in vem, da zdaj, ko je ta prvi teden za mano, bodo naslednji lažji in ko imam občutek, da tonem pregloboko v vprašanja, sem ugotovila, da če si obujem superge in grem teč v temo in dež, si operem misli in namočena do kosti lažje diham. Sosedje že itak vedo, da sem neprištevna, a ne vedo, da sem uradno prijavljena na Istrski maraton in do tam dnevi tečejo tudi, ko sneži ali pa dežuje.

Statistika je, da sem v tistem tednu na-Gorenjskem-off, ki sem si ga vzela, da premislim, naredim in potem živim dalje, 6x pretekla okoli Blejskega jezera in vsakič še par dodatnih km za zraven, se ponovno postavila na smuči in preživela sama s sabo in svojimi mislimi in saj vem, da zdaj še nisem tam, a enkrat si bom rekla: »Pišuka, upala sem si!« 

In majke mi, da čeprav ni bilo prav, je bilo vse tisto kar sem nekoč rekla, da ne bom in sem pojedla dol tisti zarečen kruh, a ne bom obžalovala, ker zaprmej zdaj točno vem kaj sem in kaj vse sem lahko in enkrat ne tak dolgo nazaj,  je bil en drug človek, ki ga tudi hranim na takem zelo posebnem podstavku, kamor pripenjam ljudi, ki so mi tako malo več kot samo ljudje, med vsemi ostalimi ljudmi in tudi če vem, da bo verjetno zelo kmalu, ne bo tam, da mi lahko izlivam gnev in bes in vsake toliko tudi kakšno veselje in se mi kakšno zgodnje jutro, ko na radiu Rock (aleluja, da se je to začelo loviti v mojem avtu) zavrtijo Gunse, nasmeje, ker se spomnim nanj in točno vem, da če bi bili časi in okoliščine drugačne, bi lahko bilo kaj tudi drugače in tudi priznam, da sem ga takrat namerno spravila do točke, kjer sva enkrat rekla bobu bob in sem se jaz potem umaknila, ker zaprmej, da me je špiknilo naravnost v živec in me razkurilo dejstvo, kjer bi morala biti najprej stestirana preden bi … Ker halo? Nekako sama sebe ne vidim kot testni avto, ki bi ga bilo potrebno prej testirati, za preverbo, če nimam slučajno istih skritih napak, kot jih ima osnovni model, kjer zna biti, da zdaj zadaj kakšen dvom, če je šlo za pravo izbiro.

V glavnem, life goes on … Zdaj vsaj vem zakaj nisem zdaj v Burmi in se ne pakiram za Patagonijo. Ker sem morala iti nekam precej bližje, a ful bolj globoko.

In ja, zdaj vem, da če bi bila avto, potem bi bila tisti rdeč Audi TT, kjer se zdaj reklama vrti na Tvju in ga prinese dol iz vesolja s polnim gasom direkt na cesto in je z njim tako, da nekdo ga je izgubil, drugi pa ne bo nikoli čutil, kako bi izgledala vožnja z njim. 

Coldplaye bom prilepila tu, ker ne moreš verjeti, a je ta pesem spomin na to, kjer se včasih se zgodijo trenutki, ki bi jim težko rekel naključja in zato mislim, da je bilo prav, da so se zgodili, ker je očitno tako moralo biti. Sobota 7. Februar, nekje na cesti. Audi TT.