POVRATEK V ORBITO

Za nekaj trenutkov me je odneslo v vesolje, ker pomeni, da mi je spodneslo tla pod nogami in sem se pustila odpihniti nekam, kjer je bila tema, veliko tišine in veliko premišljevanja o smislih in ne-smislih življenja, a zdaj sem nazaj v orbiti. Ne bom napisala, da sem čisto prisebna, ker prisebnost je nekaj, kar ni vedno dobro, če je je preveč.

Tako mimogrede, če po Murphyju obstaja možnost, da dve od načrtovanih februarskih popotniških destinacij padeta v vodo zaradi premalo potnikov (še vedno ne morem verjeti, a očitno vesolje pravi, da mora tako biti), potem bosta padli obe. Resnemorešverjet, ampak tako je in zdaj mi pripada en teden na off, da si oddahnem od propadlih popotniških načrtov in glede na količino belega vraga, ki ga ja nasulo od petka dalje, se celo utegnem ponovno postaviti na smučke. Če seveda jih najdem in jih v času zelenih zim smučkožerski molji niso čisto obžrli. Končalo se bo tako, da bom svoje od popotniškega načrtovanja ožuljene možgane pustila na paši v enem izmed Slovenskih biserov in bo kar bo. Če le ne bo gipsa bom rekla, da je vredu. 

Vesolje itak ve kaj dela, ker če bi se mi tista Burma izšla, potem ta teden izgledal približno tako, da bi do vključno sredo furala stres in paniko na polno (tudi če vem, da zaradi tega ne bo nič bolje, a ne morem se je znebiti), ker se bomo nož na nož in do zadnjega diha borili za en projekt in potem bi mi v sredo zvečer, ko verjetno ne bom več vedela kje se me drži glava, ostalo ravno še toliko časa, da se mrbit celo, ko pade noč še pripeljem domov in še nabašem ruzak, spokam in grem in ko pridem nazaj, ne bo pričakal napis: »Dobrodošla v Pekel«. In tudi druga propadla popotniška destinacija bil izgledala točno enako, ker še vedno je napeto kot elastika in od kar je še Velikoroki na bolovanju, je padla edina možna zamenjava in to pomeni, da backupa ni in ker je treba železo kovati dokler je vroče, smo vsi pridno tiho in delamo. Ja, vesolje že ve kaj dela.

In preživela sem teden pogrebov na naši mali vasi in mislim, da sem dojela kako malo lahko pomeni človeško življenje, ko te doleti tvoja usoda. Danes si, jutri te ni. Kar umrejo tudi ljudje, za katere bi rekel, da bodo živeli dolgo, ker nekako furajo lajf v nekem umirjenem, skuliranem ritmu. Ki se nikoli pretirano ne izpostavljajo, pretegnejo in jih življenje ne meče ob skale in jim kislo vodo toči v grlo. Za Božič izveš, da imaš raka v tako progresivnem stanju, da tudi, če bi ga odkrili pol leta prej, ti ne bi mogli nič več pomagati in potem dober teden nazaj enostavno ugasneš kot, da bi te izklopili iz elektrike. 

In ker je bil res depra teden in dan pred pogrebom zgoraj, sem morala še na en pogreb, kjer nekako bi rekel, da če si star, potem je smrt nekaj, kar je pričakovanega, a vseeno nisem pričakovala, da bom tam srečala tisti del svoje preteklosti, ki ni spolzel mimo, je še vedno del mene, le druge stvari so zdaj na vidnejših mestih. 

Prišla sem med zadnjimi, ko so se že pripravljali, da se bo obred pričel in  je bila krsta že pred mrliško vežico in spoznala sem ga že od daleč. Še vedno je v množici najvišji in mislim, da preden je moja astigmatistična kratkovidnost prepoznala njegove poteze, me je on gledal kako prihajam, ker sem začutila tisti občutek, da nek pogled stopa z mano. Potem sem ga zagledala in presenečeno sva obstala vsaj na svoji strani poslavljajočih in med nama je bila krsta in skozi možgane mi je šlo, da bo zdaj ene osem let, od kar sva zadnjič govorila. No govorjenje ne bo ravno tisto, kar sva zadnje govorila in je bilo čisto prvovrstno dokončno skreganje, kjer je naredil vse kar je bilo v njegovi moči, da mi naredi življenje bolj grenko, potem sem bila izbrisana in sem nehala obstajati, ker to, ko prideš preveč blizu in potem rečeš ne, je treba plačati in mislim, da so minila leta, preden sem razumela od kje je prišel ves tisti led, da me je sredi visokega poletja zeblo, da sem se tresla potem, ko sem zaprla vrata za sabo.

Nikoli prej in potem nisem doživela kako se lahko človek pred tabo zapre. 

Trma mi ni pustila, da bi vsi tisti pogovori med vožnjami na obalo kar tako izbrisali, ker ko zdaj gledam nazaj, še vedno je eden izmed zelo redkih ljudi, s katerim sem lahko odrinila tako na globoko in vem, da je tudi on mislil enako, ker enkrat je to celo priznal. In tudi tiste besede, ko je potem prišel modrinski pogled izpod čela, kjer ni bilo šans, da ga upam zdržati ne, da se pri tem udušim od kašlja in s katerimi vem, da sem ga zadela pod kožo in vsakič, ko sem odkrila neko njegovo mehko mesto. Velikan, ki je bil mehak pod kožo in seveda, sem vsako odkrito mehko mesto potem tudi plačala, ko je pokazal bodice, a bilo je prepozno, izdal je, da ni tak kot se dela. 

Bilo je veliko besednih bitk, kjer je bil moj jezik včasih tudi predlog, a še vedno sem alergična, če kdo hoče, da nekaj naredim samo zato, ker on tako hoče in po eni, ki mi je prišla res do živega, sem se odločila, da je zadosti in da grem in takrat sem zanj nehala obstajati, a vseeno mu nalašč ne pustim, da bi me pozabil. Vsako leto, ko ima rojstni dan, mu pošljem sporočilo in čeprav ne odgovori vem, da ga vsej malo na modro zadene in je kot, da bi se Koper pobarval v zimsko plavoviola in tam, ko se pričneš dvigovati, preden se potem spustiš dol do Razdrtega pride tisti: »Poglej nazaj...« Zahajalo je sonce in bil je eden izmed tistih trenutkov, ko veš, da so samo sekunde, a jih ne boš nikoli pozabil.

No in tako se po osmih letih srečava iz oči v oči in med nama krsta in potem sva izginila v med ljudmi, ki so se pomešali v procesijo sprevoda proti cerkvi. Nisva govorila. Potem zvečer sem napisala sporočilo, ki sem ga nameravala že tedne nazaj, ko sem izvedela, da mu je umrla mama in da mi je žal za to in da mu želim, da se bo mu bo leto bolje nadaljevalo kot se je začelo. Naslednji dan je prišel  odgovor. Med okornimi besedami sem čutila kako težko je sestavljal tiste črke, ker še vem kako tipka na dva prsta in kako težko odgovarja na mehko in mogoče sva stalila led, ker en stavek je vključeval tudi besedi kava in vabilo in potem mi je bilo tako toplo v duši. Ne glede na vse, še vedno je eden izmed redkih s katerimi sem odrinila na globoko in vem kakšen je pod kožo. So ga pa leta sključila in osivel je ...