POSTBOŽIČ

Moram priznati, da mi je bil letošnji Božič všeč, ne glede na to občutek, da se čas utrga z vajeti in je letos Božič prišel takoj po 15. Novembru in res čisto nič takega po cimetu in klinčkih dišečega ni bilo v zraku in edina želja, ki me je še držala pokonci v tistih zadnjih tednik, je bila, da bi že enkrat nastopil vsaj 10. Januar, ko se bo ljudem nehalo rolati in se bodo sprijaznili, da tudi če so še tako poskušali rešiti svoj mali zakvadratiran svet in si počistiti mizo pred dolgim dopustom, se bo vse spet nazaj začelo točno tam, kjer se je končalo, ker delo je izredno potrpežljivo in tudi, če je enkrat že začeto in ga potem prekineš, te počaka točno tam, kjer je časa zmanjkalo. 

Če je že bilo kaj od vsega skupaj malo bolj praznično, je bilo tisto zadnje kosilo, kamor smo bili povabljeni, kot v zahvalo za vse kar smo letos doprispevali k skupnim rezultatom, a se je na koncu za  nekatere končalo z odredbo v minus 15minutami na števcu službene prisotnosti, ker ja, bili smo za 15 min predlogi, ker za kosilo nam ne pripada več 30 minut in tudi če me je ta sankcija obšla, ker zgolj naključno pripadam drugemu kralju in ur se čez mejo kraljestva še na da popravljati, je samo vprašanje časa kdaj pridem na vrsto. Sicer sem v (poslovni) dobrobit že darovala darovala svojih tristo neplačanih nadur, ki sedaj že dober mesec počivajo v miru in upam, da bodo tistega denarja vredne in ja, bom preživela vseeno, ker denar je res veliko, ni pa še vse, ker še vedno največ šteje tisto, kar imaš na podstrešju in dejanja in ne besede in ker naslednje leto nameravam posaditi več  zelenjave in krompirja. Je pa vse skupaj malo pustilo priokus, da pa naj gre vse skupaj v tri krasne jasne in je vse skupaj nekam zvodenelo in naslednja faza bo verjetno obvezno čipiranje, ki bo prišlo takoj za cepljenjem proti gripi, ker bolan ne moreš delati, ker lahko pokvariš kolektiv in iz pokvarjenega koletiva ni rezultatov, za katere se delijo menedžerske nagrade. Na besedo menedžer me še vedno zašraufa v želodcu. Škoda, ker je res veliko pomembnih, a žal med njimi res malo res velikih. 

V glavnem, Božič ni bil kičast, ni bil osladen, je bil tak čisto pri tleh. Ko smo potem po polnočnici, ki jo imamo v boguzahrbtnih vaseh že ob desetih zvečer, sedeli za mizo in pili kuhano vino, smo bili kot ranjenci, ki so jih izpustili iz Bolnice Franje in smo si kazali brazgotine po razno raznih delih telesa, ki nam jih je leto zadalo. No, statistično gledano, smo imeli še največ srčnih popuščanj, dvomov v smisel obstoja in elektrošokov iz naslova medčloveških odnosov in smo tako pili tisto vino, jedli bananin čips, drobili mojo kokosovo potico in si zraven dajali poguma, da nas raznorazni trki ob tla ne bodo spravili na kolena in bomo grizli dalje, ker drugega nam ne preostane in to ne glede na to kaj bodo sosedje rekli. 

In temu primerno, je naključje hotelo, da je velikanska zvezda repatica, ki smo jo v življenje obudili po skoraj 20 letih in kar lepo dokazuje, da prazna slama ima res dolg rok trajanja in je tudi po takem dolgem obdobju še vedno ko nova in ki je končala na cerkvenem turnu po pomoti obrnjena narobe, ker je Prestolonaslednik pred obešenjem pozabil poguglati, kako dejansko naj bi bila prav postavljena in zdaj je svetla zvezda, ki je ušla iz vzhoda in hoče na zahod in ki se avtomatsko prižge ob petih popoldan in sije do sedme ure zjutraj in se njeno narobno postavitev vidi po celi dolini. 

Potem je bil tu vaški zbor, ki poje celo več glasno kot perpetuum jazzile in ob spremljavi orgel, ki so bile zadnjič uglašene pred 2. Svetovno vojno in potem so bile tu še jaslice, kjer se je tik pred zdajci vnel medvaški besedni obračun med arhitektko za postavitev in nekom, ki je predvsem rad pameten in steguje jezik tja kamor ni treba in je na izjavo, da če hoče imeti arhitektka vedno vse po svoje, naj potem naj vzame Cerkev d.o.o. in se je končalo tako, da na koncu nihče izmed nju ni bil tam, ko je bilo treba tisto reč postaviti in smo pač naredili malo po svoje, smo pa uporabili ganz novo platično zvezdo repatico, ki si jo je arhitekta zamislila in glej ga zlomka, ko smo jo prižgali, se je izkazalo, da ima en tak precej disko ritem utripanja lučk na njenem repu. 

Če potem v dodajanje romantičnega vzdušja dodamo še nekaj sveč, ki sem jih tik pred pričetkom polnočnice ob destih zvečer prižgala ob jaslicah, seveda v pomitih kozarčkih od paradajzmezge in ki so bile obrobljene s popolnoma odlično vnetljivo snežno belo podlago za pokrivanje gredic, da so vsi tisti, ki res pogrešajo sneg za Božič, lahko vsaj malo potolažili svoje belo hrepenenje in potem, ko smo prišli domov, mi je padlo na misel, da presneto: »A je kdo tiste sveče tudi ugasil?«, ker jaz jih zagotovo nisem, ko je bilo konec naše disko maše ob spremljavi izpred 2 svetovne vojne zadnjič uglašenih orgel in vsaj osemglasnih solističnim izpadom skozi sveto noč, blaženo noč, kjer je bilo po poročilu poslušalcev izpod kora, možno zaznati tudi nekaj bosanskega melosa, ki bil zelo primeren za plesanje v kolu … Ker bi bilo malo preveč iročnično, da bi tisto cerkveno streho, ki mi je dobro leto nazaj pojedla precej živcev, na koncu zažgala sama.

Konec dober vse dobro. Ostanki paradižnikove mezge so se izkazali za odlično zaščito pred požarjem. Meddrugim moram priznati, da sem tudi zajebala vaški projekt, kjer sem se prostovoljno javila, da bom jaz tista, ki »Kupi bakle«, ker je padla ideja, da bi se na tisti večer peš z baklami odpravili do cerkve in sem v stiski s časom, ker za prmej, če se tik pred zdajci odločiš, da si boš dal svoje slamnate špagete na glavi odstriči čisto na kratko, lahko skoraj umreš od dolge frizerske obdelave in sem med čakanjem že tuhtala, da bi si zraven naročila še zobno protezo in tako sem imela samo še čas za postanek na bencinski pumpi, kjer sem dobila tako poceni robo, da bi morala vedeti, da je eno navadno sranje, ker če stane manj kot tista njihova odlična avtomatizirana latte macchiatto kava, to bi mi že moglo kaj povedati in zdaj imam v garaži še vedno tri komade s katerimi lahko teoretično kaj zakurim, ker bi bilo verjetno bolje kot, da pozabim nanje in potem sredi avgusta švicam in ribam vosek s tal … Ampak soseda bi rekla, da bolj težko, ker zaprmej ne gorijo in se je njena na 500m razdalje vsajj 3 ugasnila in tudi ko jo je prinesla nazaj domov, še vedno izgleda malo rabljena. 

Na koncu pripenjam še voščilnico, ki mi res veliko pomeni. Prišla je iz tistega konca sveta, kjer Božiča ne praznujejo, a vseeno tam naredijo praktično vse božično okrasje. Pa še pisalo je v njej, da hvala za vso mojo pomoč, tekom tega leta … In to je ena stvar, ki jo res rada počnem, ker nekateri ljudje mi res prirastejo k srcu.

Saj več ne rabim, ker manj je v resnici veliko. In iz nekega drugega naslova sem dobila ene druge besede, za katere bi pred 6 leti na pol umrla. Saj več res ne rabim, ker bolje je pozno kot nikoli.

P.S. Ob tej priložnosti bi si rada čestitala, to je moj 50. zapis v novi bajti.