MAJKEMI, BELINA …

Ne bom rekla, da se mi je romantično milo storilo pri srcu, ko je moj svet v soboto začela intenzivno prekrivati belina, ker do zadnjega sem grela in zalivala svoje zeleno upanje, da bodo vremenarji zgrešili napoved. Žal. Prvi del nedelje je minil v vaškem tekmovanju kdo ga bo več in prej in tokrat smo zasedli odlično drugo mesto, ki je bila neke vrste pirova zmaga, ker modri ljudje pravijo, da je čista neumnost kidati sneg, ker slej ali prej se sam stopi, ma zdaj je kar je. Še vedno velja, da ne moreš bolj v zadrego spraviti soseda kot s tem, da te najde kidati dohod do njegove hiše in še vedno upam, da enkrat bo pa rekel: »Ej,  hvala, pridi, skuham kavo.« Saj moram povedati po pravici, zadnji dve leti kidam tisto pot samo do polovice in z lopato jasno označim črto, kjer se konča medsosedska nikogaršnja zemlja in tja čez moja lopata ne gre več, dokler ne bo kave. Pripravljena sem tudi na kompromis in vzamem deci rdečega, še raje bi deci vročega belega s klinčki in če glih ne gre drugače, je lahko tudi kamilica oz kaj čokoladnega.

Za veliki finale snežno sproščujoče nedelje, sva z Modrim dirkačem morala zvečer stegniti (jaz) nos in (on) gobček malo višje in sva v svojem meditativnem večernem obhodu vpadla naravnost v osrčje snežnega viharja, kjer je burja bičala tako, da so bili občutki na obrazu kot, da je peščeni in kjer je bila vidljivost nična in je še pesjanar jasno kazal znake neugodja in da hodim prepočasi, da je dovolj rekreacije in da hoče takoj domov in še dobro, da sem bila privezana na povodec, ker če ne bi zatavala. Kar ne bi bilo daleč od resnice, ker sem v času odmika od resničnosti sprejela nekaj odločitev, ki bodo zavestna popustitev tega, kjer poskušam vedno imeti stvari pod kontrolo, ampak damo reči, da je čas, da naredim nekaj drugače kot drugače bi …

Če sem nocoj v soju še mlade lune in prvih zvezd in ko se je na obzorju še risala tista črta temno oranžnordeče in je bilo svinjsko mrzlo, a je bilo krasno, ker potem, ko pri minus štiri, res moram v svoja pljuča v klanec gor, nadihat res precej mrzlega večernega zraku, sem na vrhu Ž klanca še vedno bila istega mnenja, da je čas, da ne delam več stvari prav, ampak tako kot jih čutim. Pa naj bo kar bo. Verjetno ne bo trajalo, ma bodo pa spomini večni in več od občutka, da sem res živa, v resnici niti ne rabim, ker vem, da je resničnost daleč stran od tega, da bi bila mleko in med. Ima pa okus in to je tisto, kar želim, da mi ostane pod kožo. Za potem. 

In sinoči sem odkrila Pinterest in ko sem zagledala tole, sem se lahko začela samo še smejati. 

Presneto, sem pa sama pri sebi imela tak dober namen, da bom predelala vso tisto Nemščino, ki jo odlagam že samo mesec in pol, a izkupiček je še vedno Die Null. Bom jutri. Ups, ne, ne bom in tudi za pojutrišnjem mi slabo kaže tudi, če je silvestrski vzpon na Mount Porezen pod velikim vprašajem, ker je Condolizzo Rice zaradi kidanja snega štihnilo v križu. Še en dokaz, zakaj modri ljudje snega ne kidajo, kot ga ne kidajo nekateri sosedje, ki se bojijo srčnega infarkta, ne skrbi jih pa npr holesterol in ni jih pa npr strah rabutati jajc iz našega kokošjega gnezda in kapo dol Gospe Materi, ki je to ugotovila in ga tudi zalotila v akciji in to brez alibija, ker meni bi lahko pokradli vse kokoši, preden bi odkrila storilca.