ODKLOP IN PRIKLOP NAZAJ

Prazniki, ki se podaljšajo v konec tedna so priložnost za odklop, ki postane popoln, če na prvi maj strela z enim samim zamahom onesposobi hišni komunikacijski center. To torej pomeni, da v skoraj celem tednu brez interneta, TVja in telefona človek lahko spet najde sam sebe, ker drugega poleg prekopavanja vrta, branja, pogovarjanja se z ljudmi v živo in generalnega čiščenja okostnjakov iz omar, res nimaš kaj početi. Ne moreš verjeti kakšne čudeže za psihadelično čiščenje metaforičnega podstrešja lahko naredi, če najprej štiri ure spoznavaš, da med pletjem vrta koristiš mišice na katerih pretežen del življenja sediš in dejansko proizvajajo kvaliteten musklfiber, si potem zvečer privoščiš 200 litrov ravno prav vroče vode, med katero ti uspe tudi oprati lase in greš spat med čisto sveže in mehke rjuhe potem, ko prej pomiješ okna in naslednji dan v ekstremnih vremenskih razmerah splezaš na lokalni vršac. 

Itak, da je v nekem fizikalnem zakonu zapisano, da se sončna energija vedno skoncentrira v energetskem centru,  ki je paralelno poravnan z najbolj občutljivim delom obraza in itak, da ne gre drugače kot, da se sonce v barvi sveže skuhanega raka zažge naravnost po nosu, ker zaradi skoraj orkanskega vetra, je to edino, kar ti gleda izpod kapuce, ker pravo pot v življenju najdeš vedno, če greš za nosom in tudi v hribolazništvu se je dobro držati principov, ki se obnesejo na ravnini. Je pa neprecenljivo, ko si razširiš horizont iz višine dol vse do Tržaškega zaliva in si na hribu in na morju hkrati in ti severnik res dobro prevetri možgane in te postavi v pravo perspektivo, kjer nikakor nisi ta prava oseba, ki bi lahko nekemu drugemu človeku lahko postal tako blizu, da bi mu predstavljala cca dve uri tenisa na teden. Če je to priložnost, potem pravim: »Ne in hvala. Ta priložnost ni prišla na pravi naslov.« 

Potem je tu naslednji življenjski izziv, ko te postavi na mesto, da moraš biti čisto pri miru, po možnosti čim bolj tiho, da ne kvariš in ne vršiš pritiska in čakaš kaj bo, ker samo tako lahko ugotoviš, če se ljudje v času res spremenijo, odrastejo in prevzamejo odgovornost za svoja dejanja in jaz zaprmej tako zelo nisem bila narejena za stanje pri miru in za čakanje na to če bo in kaj bo, če bo in to ravno tokrat, ko imam argumente s katerim lahko res usekam nazaj naravnost v sredino tistega, kjer naj bi bilo neko srce, če se ponovno izkaže, da se ljudje ne spreminjajo in s katerimi zagotovo dobim Nobelovo nagrado za literaturo, ker če se potrdi, da je res, da se ljudje ne spreminjajo, ne bom imela priložnosti, da naredim govor v Združenih narodih in bom spet morala pisati pisma nekam tja daleč. Če bi se npr rodila kot hrošč, bi bila govnač, ki ne more biti pri miru in iz ljubega preganjanja stanja na miru, v neskončnost vali tisti kuglico govna gor na hrib. Je pa tako, da govno lahko včasih tudi diši kot trava v maju in ta je letos pričela cveti res zelo zgodaj in padanje mraka nanjo nič več ni tiho, nisem pa še ugledala kresnic.

Včasih, ko ne moreš ničesar spremeniti, se vedno lahko maščuješ usodi tako, da do smrti poješ eno škatlo kakavovih piškotov na eks. Cuker naravnost v žilo je odličen substitut za vse tisto, kar je bilo mišljeno drugače, kot je na koncu izpadlo.

In razgled, ki ga res bi lahko zaobšla in bi mi lahko bil prihranjen, je naključno vizualni vpogled v dekolte sodelavke, ki nikoli ne zamudi nobene pisarniške rojstnodnevne pogostitve, a se je sama očitno rodila brez rojstnega dneva, se mi pa nekako zdi, da imava na križ vtetovirano isto letnico izdelave in s katero sva si nekako istočasno umivali roke na wcju in ne razumem zakaj se ljudje morajo sklanjati tako globoko nad umivalnik, če si umivajo roke in ne zob in mislim, da obstaja študija, da je človek bolj delovno učinkovit, če ga ne zebe pri srcu, ker ima bluzo preveč odprto.

In kar me res razjezi so dobri nameni, kot npr moj, da na svojem majhnem delčku planeta oz v cvetličnih loncih vzpostavim prostrana polja Provanse in sem posejala morja sivke na en 1m razdeljen v pet velikih loncev in je hišna čarovniška mačka to zamenjala za mačji WC in to po pripovedovanju očividcev celo večkrat in tudi po tistem, ko sem v kombinacijo posejala še rožmarin.

Vrtnarstvo je en sam stres, ma čutim, da sem nadarjena. Konec tedna posadim čarobni fižol po katerem bom splezala do nebes. Najela sem eno "rakljo". Dovolj bo. Več res ne rabim.