ODKLOP IN PRIKLOP NAZAJ I.

Očitno je letos leto odklopov in priklopov nazaj, dobesedno. Ko so mojstri telefonije popravili posledice miru in tišine, ki ga ja za sabo pustila predprvomajska strela, ki jih je bilo po pripovedovanju mojstra zelo veliko, ker kot kaže tudi siol ni več tisto kar je bil in ne zdrži omrežnega pritiska, je v sredini prejšnjega tedna pričel pihati res močan severnik, ki je odnašal, prenašal, zvračal in pretrgaval še od žleda šibko telefonsko linijo in jo naredil, da je bila kot salamca, narezana na kolute. In spet smo čakali mojstre telefonije, da so za silo pokrpali in postavili nazaj zvrnjene drogove in zdaj pokrpano čakamo na naslednjo ujmo.

Letos je očitno leto sestavljeno iz ujm, takšnih in drugačnih in zatišij med njimi, ko se dogajanje malo umiri in je čas, ki ga je dobro izkoristiti za počitek od preveč resnice, ker včasih te kakšen človek in kakšna situacija dobita čisto nepripravljeno in se moraš res nepričakovano spopasti predvsem sam s sabo, kjer ti je kristalno jasno, da tudi, če (baje) živiš v črno belem svetu, ki (baje) ne obstaja več in če nekaj počnejo vsi, ti nisi vsi in zato ti je (baje) še vedno dovoljeno, da rečeš ne hvala, če tega ne čutiš in jaz se res ne čutim s sivino, ker prisegam na druge barve. In nimam občutka, da sem s tem kaj izgubila. Lahko, da sem kolega, a v teh letih smo že tam, ko je prav, da rečemo bobu bob in če smo res to, kar zase trdimo, da smo, zreli in odrasli, potem preveč resnice na bi smelo biti razlog, da se medčloveške vezi čisto pretrgajo, je pa prav, da se premislijo in za to je potrebno nekaj časa miru in tišine. Enkrat se bom vrnila in spet potrkala za klepet in kavo, a ne še kmalu. Mislim, da sem bila ocenjena kot prepoceni in to je treba plačati. Je pa tudi tako, da imajo moja vrata kljuko na obeh straneh in kdor pozvoni, mu odprem.

In iz ujme smo šli na dež, kjer sem začela videti preteklost v drugačni luči in v tistem pogovoru v zadnjem večeru, ko je nekje v Parizu čakala na milost in nemilost svojega novega naftnega delodajalca oz svojo novo usodo, ki je kazala neznano kam na afriško celino, se mi je posvetilo, kako zelo sama je tam v tisti hotelski sobi in začutila sem kako ostre kremplje je imel tisti strah, ki ji je lezel v kosti in mislim, da zdaj razumem zakaj se po vsakem večjem dežju vrača. In sem obljubila, da bom še tu, ko se nekoč vrne. Ker sem tisti kamen, ki ga ima vsak, ker rabimo imeti nekaj, za kar se primemo, ko nam življenje prične polzeti iz dlani. Če tako pomislim, sem raje skala na horizontu, kjer si odpočiješ oči in ko jo zagledaš, si rečeš, zdaj sem končno doma ... Zdaj končno vem kaj je in česa ni v meni, da znam iti naprej brez obžalovanj, da znam tudi iti nazaj brez pričakovanj,  in da ne živim v škatli, kjer lahko stvari vidim samo na en kvadraten način in da to, kar obljubim, tudi držim. Ne bom pa rekla, da je bila ta obljuba dana zlahka in je tudi kot take ne jemljem.

Končno mir in v njem dnevi, ki tečejo prehitro in končno sem se odločila kakšne paradižnike bom posadila. Potem mi jih je polomil veter, potem so mi nadomestne polomila od posledic vetra prevrnjena drva in zdaj v tretje, bom pač posadila tisto, kar je še ostalo od sadik v kmetijski trgovini in namesto polj sivke, kjer sem hotela ustvariti mojo malo balkonsko Provanso, je pognal samo plevel in saj tudi plevel pisano sveti, če ga zalivaš, mar ne?

Vmes je bilo še iskanje kompromisa med časom in roki mojega delovnika in sanacijo posledic žledoloma, ki se počasi le zaključuje z 80m2 na metrce naseckanih drv in lastno ročno preloženih 2x in statistična analiza posledic na mojih okončinah je en plav prst, niz odrgnin po nogah in bojne rane po rokah, ker ko pridemo do možnosti, da se ob kaj spotaknem, kje po nesreči pustim kakšen del sebe in potem na to odložim kakšno težjo stvar oz se brcnem oz se mi stvari same od sebe postavijo pred korak, sem res mojster ...

Sledila je kontemplacija, ki je vključevala onesveščanje takoj, ko je telo prešlo v horizontalni položaj med zrakov kavčem oz posteljo in medčasje, kjer sem nabrala nekaj cestnih kilometrov v nadziranju, če so mojstri telefonije že popravili brezovo sračje gnezdo, ki se na nagrmadilo na glavni telefonski vod in se ga drugače kot peš niti ne da videti in sva se s telefonistom, ki sprejema klice o prijavah napak v omrežju, res namučila, da sva ga umestila nekam na zemljevid in tokrat je vse bilo samo počasi in peš, ker moje misli so se vrtele preveč hitro, da bi z njimi lahko tekla. Mogoče jutri, ker napovedujejo toplo jutro, brez megle in samo jaz in tišina res ne zveni slabo.

Je pa zdaj potrjeno, da se je moja lanskoletna jesenska investicija v hidravlični krojilnik obrestovala bolje, kot bi se investicija v lasersko depilacijo nog. Cena obojega je namreč ista, kar pomeni, da ne emancipacija in ne feminizacija nista poceni in hvala moja preteklost, ker si potrdila, da sem se odločila pravilno in zdaj se mi bo kolcnilo in zato s Springsteenom zaključujem zapis. Ker neke stvari so bile legendarne, jih puščam, da take ostajajo tudi v mojem spominu. Ker žamet je žamet, ne glede na to, če v resnici ni žamet.