Drsalka, lovec na zvezde

Ne bom rekla, da se mi je romantično milo storilo pri srcu, ko je moj svet v soboto začela intenzivno prekrivati belina, ker do zadnjega sem grela in zalivala svoje zeleno upanje, da bodo vremenarji zgrešili napoved. Žal. Prvi del nedelje je minil v vaškem tekmovanju kdo ga bo več in prej in tokrat smo zasedli odlično drugo mesto, ki je bila neke vrste pirova zmaga, ker modri ljudje pravijo, da je čista neumnost kidati sneg, ker slej ali prej se sam stopi, ma zdaj je kar je. Še vedno velja, da ne moreš bolj v zadrego spraviti soseda kot s tem, da te najde kidati dohod do njegove hiše in še vedno upam, da enkrat bo pa rekel: »Ej,   hvala, pridi, skuham kavo.« Saj moram povedati po pravici, zadnji dve leti kidam tisto pot samo do polovice in z lopato jasno označim črto, kjer se konča medsosedska nikogaršnja zemlja in tja čez moja lopata ne gre več, dokler ne bo kave. Pripravljena sem tudi na kompromis in vzamem deci rdečega, še raje bi deci vročega belega s klinčki in če glih ne...

Moram priznati, da mi je bil letošnji Božič všeč, ne glede na to občutek, da se čas utrga z vajeti in je letos Božič prišel takoj po 15. Novembru in res čisto nič takega po cimetu in klinčkih dišečega ni bilo v zraku in edina želja, ki me je še držala pokonci v tistih zadnjih tednik, je bila, da bi že enkrat nastopil vsaj 10. Januar, ko se bo ljudem nehalo rolati in se bodo sprijaznili, da tudi če so še tako poskušali rešiti svoj mali zakvadratiran svet in si počistiti mizo pred dolgim dopustom, se bo vse spet nazaj začelo točno tam, kjer se je končalo, ker delo je izredno potrpežljivo in tudi, če je enkrat že začeto in ga potem prekineš, te počaka točno tam, kjer je časa zmanjkalo.  Če je že bilo kaj od vsega skupaj malo bolj praznično, je bilo tisto zadnje kosilo, kamor smo bili povabljeni, kot v zahvalo za vse kar smo letos doprispevali k skupnim rezultatom, a se je na koncu za   nekatere končalo z odredbo v minus 15minutami na števcu službene prisotnosti, ker ja, ...

Ko pridemo do prelivanja sladkorja, o tem kako je nekaj čisto popolno, potem se jaz takrat diplomatsko odstranim, ker kdo sem jaz, da bi v pocukrano pravljično popolnost lahko dodajala pocinkano resničnost, pa čeprav samo po kapljicah, a danes se bom delala, da se ne poznam in če bi rekla, da se jesen lahko manifestira v enem popolnem dnevu, ki ni ne pretopel in ne premrzel in je nebo res noro sinje modro, brez oblačka in brez ene same meglice, ki bi brisala ostro temno črto na horizontu in medtem, ko je vrh Črne prsti kazal naravnost v nebo, se je tu pri nas v dolini mehka oker rjava kombinirala z odtenkom zadnje zlate zažgane trave, ki iz globoko zelene podrasti hoče še zadnjič do sonca, ker verjetno ve da je to to in je za letos odcvetela.  In brez jakne se lahko še greješ na soncu in zraven razmišljaš o besedah, ki si jih prebrala verjetno že 17krat in ne veš točno kam bi jih dala in medtem, ko čakaš, da obledijo in se na njih usedejo drugi spomini, so ti nekako v tola...

Hm. Zdi sem mi, da mi je dvakratno čiščenje aure nekoliko prekanaliziralo energije in so našle ta pravo strugo po kateri tečejo, kar seveda ne pomeni, da vmes ne pridejo dnevi, ki me dobesedno popijejo in ob večerih postanem rastlinica, ki ima svojo toplo gredo na kavču in se bom 15 min bom pogledala televizijo zaspim tako trdno, da me zbudi šele zjutraj, budilka seveda. S tem je padla moja teorija obrambe, kjer spodnji štuk trdi, da se bojim teme in zato spim ob odprti luči in da mi zato pripada povečani sorazmerni delež elektrike.  Ampak letos je dobro leto, ker namesto poračuna, za katerega lani nisem bila kriva jaz, ampak gradbeniški posegi znotraj bajte, a je bila položnica za poračun res tako visoka, da smo jo tri dni samo gledali, potem smo se sporazumeli o delitvi deležev in od tam naprej so gospa mati prevzeli monitoring števca in je vsak teden poročala o naši kolovoltni porabi, ker vmes je seveda poskušala razumeti tudi način obračuna in razdelitev tarif s položn...

Danes se valjam na lovorikah svoje zmage same nad sabo in valjam se tudi zato, ker stopnice za navzdol niso ravno moje prijateljice, a glede na to, da sva jaz in moj duh družno premagala telo, je vredno dvakrat pomisliti preden izberem položaj, kako se bom usedla na WC školjko, ker moje stegenske mišice se še spominjajo, da so včeraj pretekle 21km v času, za katerega do danes zjutraj nisem vedela, da je bil hitrejši od g. predsednika Republike Slovenije in v cilju mi je gospod župan Ljubljane dal »gimme five«. Od sinoči si zato nisem več umila roke, žal pa ni videti, da bi se mi pri tem prijel kakšen evro. Mislim tudi, da si zaslužim članek v Lady, kjer ne bo pisalo o tem, da sem na 17km resno razmišljala, da bi enemu otroku, ki je navijal ob progi, sunila skiro, a ko sem preračunala, da nimam več dovolj moči, da bi na skiroju potem pobegnila pred njegovo mamo, sem se drzni tatvini odpovedala in sem raje peš sopla še preostalih 4km. Ja, na 16km se mi je tudi uspelo skoraj utopiti...