JESEN S CUKROM, ZAPEČENA NA SONCU



Ko pridemo do prelivanja sladkorja, o tem kako je nekaj čisto popolno, potem se jaz takrat diplomatsko odstranim, ker kdo sem jaz, da bi v pocukrano pravljično popolnost lahko dodajala pocinkano resničnost, pa čeprav samo po kapljicah, a danes se bom delala, da se ne poznam in če bi rekla, da se jesen lahko manifestira v enem popolnem dnevu, ki ni ne pretopel in ne premrzel in je nebo res noro sinje modro, brez oblačka in brez ene same meglice, ki bi brisala ostro temno črto na horizontu in medtem, ko je vrh Črne prsti kazal naravnost v nebo, se je tu pri nas v dolini mehka oker rjava kombinirala z odtenkom zadnje zlate zažgane trave, ki iz globoko zelene podrasti hoče še zadnjič do sonca, ker verjetno ve da je to to in je za letos odcvetela. 

In brez jakne se lahko še greješ na soncu in zraven razmišljaš o besedah, ki si jih prebrala verjetno že 17krat in ne veš točno kam bi jih dala in medtem, ko čakaš, da obledijo in se na njih usedejo drugi spomini, so ti nekako v tolažbo, da mogoče res nisi zaman spomladi posadila tistih dobrih misli. 

In ne bom rekla, da mi je čisto vseeno, a vem, da se mi bo izšlo. 

Dobila sem svojo malo tolažbo, v tem ko si po tihem pravim, da ja, prav sem imela in pod kožo smo vsi rdeči, le fasada je pri nekaterih dražja, a to je cena, ki so se jo odločiti sami plačati. Tu nočem imeti nič zraven. Raje imam en tak dan kot je bil danes. Jing in jang in en popoldan nekje boguzahrbtom, ko v mislih odrinem na globoko, med napol zmečkanimi listi mešanice jesena in hrasta. 

Še vedno trdim, da popolnosti ni, je pa resničnost in s to bom čisto dobro preživela, ker od tam naprej, ko ne morem več, grem še naprej in se kurim na svojo trmo. To je tisto, kar je najbolj dragocenega na meni. Po tistem, ko res poceni dam vse ostalo, a kaj hočem, mislila sem, da je bilo prav in do sedaj se nisem še čisto nič premislila, ker vem, da bodo prišle noči, ko bo nekoga tam zunaj žgalo v prsih od mravljicev, ki mu bodo lezli iz spomina čez bok na golo kožo hrbta in obračal se bo v neprespani noči, ko bo lahko čisto taka kot je ta nocoj. Pol krajca in temno moder žamet na katerega je na severu pripet veliki voz, Kasijopeja pa je nekje spredaj. Le, da bom jaz takrat daleč stran, v resničnosti, na jugu. Že skoraj se znam to iti, brez obžalovanj. 





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več