Rubini med travo

 

Med,

med visoko travo,

je občutek,

da moje misli zorijo

iz pomladi v poletje.

Kot divje češnje.

 

Čisto lahko pustim mislim,

da sedejo

na zorano njivo

in ne skrbi me,

če bo iz njih do jeseni kaj vzklilo.

 

Ko čutim,

da me skrbi za ljudi

in ne za stvari,

ki imajo svoj začetek in konec,

sem bolj mirna,

ker se spet počutim krvavo,

pod kožo.

Kot bi slekla svoj plastični oklep,

ki sem ga v sili razmer

navlekla nase,

ker me ja tako zeblo

med zimo.

 

Če razmišljam o ljudeh

in vonjam akacije

in njihov cvet,

sem veliko bolj mirna,

ko se vračam domov.

Ker če je na moji levi

in na moji desni

samo trava,

vem,

da nimam kam narobe zaviti

in ni me strah pasti.

In na trenutke me zagrabi,

da bi vanjo skočila sama.

Po navdih,

na glavo.

Po pogum, da bi …

Po tista pričakovanja,

ki spet so,

pa jih ležeča med travo

res želim samo gledati.

Ker so lepa.

Ker bi z dotikanjem

umazala sliko.

Ker se še nisem odločila

V kakšen okvir bom postavila

fotografijo,

potem ko …

 

Ležeča v travi,

ali pa samo hodeča skoznjo

in mehko čuteča jo na dlani,

verjamem,

da mi črički

napovedujejo prihodnost

in všeč mi je tisto,

o čemer mi pravijo,

da bom ...

Morje in borovce vidijo

na daljavo.

 

Potem mi je res veliko lažje,

ker na lepem ugotovim,

da še verjamem

na besedo.

Le zapeta mora biti prav

in brez celofana.

Če je surova,

da od nje še kaplja

smrekova smola

in če je popolnoma organska,

da je ni treba oprati in zlikati

preden jo dam v usta,

mi res najbolj tekne

in ne zatakne se mi v želodcu.

 

Tudi, če je grenka,

jo zelo lahko prebavim

in čutim,

da mi vitamini iz nje,

res naredijo dobro za zdravje.

Moj ego se sicer skrči,

a srce lažje zaganja tisto,

kar mi polzi po žilah

in čutim,

da mi pod kožo toplo bije,

ko utripa.

Za življenje,

ki je

in ne za tisto,

ko bi spet čakala,

da bo.

 

Ko sem končno doma,

vsa zelena,

a samo od trave,

slečem vse,

kar sem tisti dan

navlekla nase.

 

Na stežaj odprem okno,

da mi hladen zrak nosi v sobo

in da lahko v živo gledam,

kako se večer zavija v temo

in dan na nebu barve ugaša.

Všeč mi je,

kako tik preden ugasne luč

naredi,

da so oblaki v pastelni.

Čisto tiho sem

in pijem svoj čaj.

Ni sladek,

a ima okus po sladki češnji.

Ugotovim,

da je v bistvu več v vonju,

kot pa v okusu,

pa v občutku po nekom

in po tisti njegovi toplini.

 

Držati topel lonček

z obema rokama

in vonjati

sladko pričakovanje,

ker samo še malo,

pa dozorijo češnje.

Take,

rubinasto rdeče,

ki se ti stopijo ustih.

Kot jaz,

ko imam občutek,

da sem mehka na dotik

in sočna v okusu.