Javorjeva Julija in Jesenov Romeo, drevesna ljubezenska zgodba

 

Sosedje pravijo, da se je moralo začeti že zgodaj v otroštvu, ker kako drugače, bi se ena Javorjeva in Jesenov znašla skupaj.

Pač, usoda ja naredila svoje. Enega pozno poletnega popoldneva, je skozi dolino zapihalo, prevetrilo vse krošnje in skuštralo travo. Nikoli se ne bo izvedelo, ali jo je Julija pobrisala iz domačega gozda, ker jo je zanimalo, kako je pri sosedih Jesenih, ali je Romeo nekje slišal, da imajo Javorji brhka mlada drevesa, ki ravno zdaj cvetijo.

Kakor koli že, ni bilo na prvi pogled, je bilo pa na prvi piš vetra. Vedela pa sta, da bo doma galama, ker Javorji so Javorji in Jeseni so Jeseni. Ne eni in ne drugi se ne ženijo med sabo, ker so že stari trši rekli, da če različen les ženiš med sabo, ni dobro, ker se rad zlomi.

Kazalo jima je samo pobegniti, a kaj ko letiš na krilih ljubezni, nikoli ne prideš daleč in se je njuna skupna pot začela, tam kjer sta v bistvu obtičala. Na sredi ničesar, sredi ene doline, ki se ji reče V Križu.

Malo ironično je tudi, da si drevo in ti usoda pošlje veter, ki se posadi ob poti in potem sto let lahko gledaš druge kako prihajajo, odhajajo, ti se pa nikamor ne moreš premakniti. Če imaš smolo, da stojiš še sam, se te lahko nihče nikoli niti ne dotakne, zato sta bila na začetku presrečna, da imata drug drugega.

A z leti pot  postane samo še steza in tudi tedne ni nikogar več blizu. Samo ena in ista drevesa, skozi desetletja in desetletja in kaj si imaš v vsem tem času sploh še povedati? Npr to, ej a se ti ne zdi, da so letos sosedu hrastu zelo hitro odpadli listi? Ali pa, ej bukev ima ene take čudne lise po lubju, a se ti zdi, da je kaj bolna?

Samo Romeo ve, kolikokrat mu je Julija vrgla pod nos: »A sem ti rekla, da bi se morala ukoreniti 100 metrov višje, tam vsaj je boljši razgled in več sonca!«

Tudi samo Julija ve, kolikokrat ji je Romeo razlagal, da se nagiba tako naprej, ker jo varuje pred vetrom in nikoli mu ni rekla, da ve, da ga že od mladega rado štihne v križu in mu je lažje stati, če ga malo podpira.

Tudi ve, da on ve, da to ona ve in ji nikoli ni branil, da ne bi svoje krošnje spletla skozi njegovo do tam, kjer najbolj zgodaj zjutraj posije sonce, ker jo zvečer rado zazebe in se potem do jutra ne more ogreti.

On tudi ve, da ni najbolj eleganten plesalec v vetru in ji med zibanjem velikokrat pohodi korenine, a ker tu kjer stojita, bolj redko piha i, ve, da bo vse potrpela, da le bosta plesala. Sploh glede na to, da to je to in nikoli ne bo imela drugega soplesalca, ji v zahvalo v jeseni s toplo odejo prekrije korenine, da je pozimi ne bo zeblo.

Romeo je nekam mršast za Jesena, a to je vzel v zakup že na začetku. Že preden je spoznal Julijo, je slišal, da Javorjeve punce rade popazijo na linijo in se tudi ne znajdejo v kuhinji,  a kjer je lesena ljubezen v zraku, se da preživeti tudi od vode in zraka.

Kaj lahko kot drevo pričakuješ od življenja, ko rasteš sredi neke doline, sredi ničesar? Julijo je včasih strah orkanskega vetra. Romea stisne pri srcu, ko zagleda ljudi z motorkami, ker je zaradi njih izgubil že toliko prijateljev na daljavo. Leta tečejo in nista več mlada. Veliko se o tem pogovarjata, ker potrpežljivosti in časa jima res ne manjka.

Strnila sta krošnji in pretresla drug drugem dvome in strahove. Ko doživiš toliko pomladi, ne moreš ne verjeti, da biti drevo ni lepo in dobro. Ostaneš in zdržiš, kjer si, v dobrem in slabem. Naučiš se preživeti skozi neurja. Tudi če in ko te posekajo, je to samo nov začetek. Mogoče se spremeniš v drvo, ki pozimi nekoga ogreje. Ali v stol, ki vedno nekoga drži v naročju. Ali  postaneš miza, ki toliko ljudi nahrani, ali pa zibka, ki v sen zaziblje otroka.

Julija pogleda Romea, se nasmehne in reče: »Samo to si želim, da naju posekajo skupaj.«



Komentarji

  1. Možakar14. november 2021 ob 11:16

    A se lahko zlažem, da se te zgodbe spomnim z blogovskih spisov?

    OdgovoriIzbriši
  2. Drsalka14. november 2021 ob 18:23

    Živijo :) Ta je pa dejansko ratala med Corono :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več