Zakaj dan, ko je najlepši, ugasne?

 

Velikokrat, ko se zjasni,
se mi tudi oddahne. 

Če hodim, 
lažje razmišljam o času 
in ko hodim, je čas vedno pravi.

Neskončna lahkota modrine,
polna pljuča vetra,
zlikana jadra
in na nebu, 
prekrižana zlata črta, 
ki jo dve letali v preletu, 
kot, da narišeta zame. 

Zlata črta, 
čez katero ne grem, 
ker vem, 
da bi potem morala nehala verjeti 
v oblake. 

In sonce, 
ki se pripravlja k zahajanju. 

Največ barve, 
se na robove obzorja, 
razlije, 
ko se poslavlja. 

Ko je že zdrsnilo čez rob dneva 
in ga ne vidiš več, 
ga je vseeno še toliko v zraku. 

Kar traja 

in vsa tista modra, 
rožnato viola roza barva, 
ki jo piješ in piješ in piješ z očmi, 
dokler je noč ne ugasne. 

Isto velja za ljudi. 

Ko zdrsnejo čez rob, 
ni več besed 
in ko enkrat pozabiš njihove oči, 
se res znoči, v času. 

A njihova barva 
ti ostaja na blazinicah prstov, 
zalepljena, 
ker odtenek dotika traja večno. 
Samo drug dotik ga lahko ugasne. 
S tem, 
da ti prižge zvezdo. 

Najbolj svetle so tiste, 
ki ti tlijo globoko. 
Najbolj svetle so tiste, 
ki ti tlijo globoko 
in jih tudi podnevi čutiš, 
ko ti gredo kot mravljinci, 
med lopaticama, 
dol po hrbtu, 
da zdrzneš, ozreš, 
ker si prepričan, 
da so jih zaslišal 
da stojijo za tabo ... 

Človeška toplina 
nikoli ne ugasne 
in če se ravnaš po spominih, 
prideš tudi skozi najbolj trdo temo. 


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več