Dlan z dlanjo, v dlani

Iskajoč tvoje oči.

V občutku

sladkega pričakovanja:

»Ali bo?«

in topline,

ki žari iz

nekje globoko

znotraj mene,

stojim dva koraka in pol

stran od tebe,

a še vedno znotraj

nevidnega kroga,

kjer diši po sveže opranih oblakih,

po skoraj že razcvetelemu španskem bezgu

in po vetru,

ki diši po valujoči travi.



Čutim željo,

ki je tako močna,

da me peče v podplate

in tista ista sila,

ki tam zgoraj premika

nebeške vojake,

da naredijo letne čase

in morju rečejo,

kdaj naj pride v plimi in

kdaj naj v oseko usahne,

me »od tu stojim sama«

potiska vedno bližje do tebe.



»Se me boš dotaknil?«



Ko tvoja roka stegne dlan,

se moja vanjo ujame.



Takrat

mi treba misliti

na čisto nič drugega,

kot samo na to,

kako mehke so blazinice

tvojih prstov

in kako je,

ko se moji prsti božajo vanje.

Vsak tvoj prst

za en moj prst.

Tam,

kjer je tvoja dlan

najbolj globoka,

se spoji z mojo,

da čutim tvoj pritisk

in topel sok,

ki se iz tebe v mene pretaka.



Žamet na prstih,

preplet dlani,

objeta bližina.

Tišina.

Le ura na steni tiktaka.

Čas je. Čas je. Čas je.

Danes, samo najin.



Ko pride potem,

je med nama

prostora samo še

za zrak v kapljicah.



Moja dlan je z dlanjo,

na hrbtu prepletena

v tvoji dlani.

Ti mi pihneš v lase

in se smejiš z jamicami v licu,

ko mi pričneš govoriti:

»Veš, z mislimi sem spletel

ladijsko vrv na zanko

in upal,

da se ti noga ujame

v mrežo,

s katero ob ranih jutrih

lovimo sardele.

Ko bi omahnila

bi te mehko prestregel

in potegnil k sebi na kopno,

kjer bi te božal

dokler mi tvoja glava

na prsih ne bi zaspala.«



Vrneš mi roke,

ker ti brez dlani

ne morem objeti

lic na obrazu.

Dolgo ti gledam v oči,

da pozabim,

da je tam zunaj prostor

in da mimo naju

teče čas, v denarju.

Ni mama ga mar

in v najinem dnevi

zanj ne bi dala

počenega groša.



Za te najine

trenutke v večnosti

in za mehkobo v dotiku,

bova verjetno nekoč umrla

kot dva ribiča

s pokrpano mrežo

in od alg obglodano priogo,

a bogata

z vonjem po morju

in s toploto v prostoru,

kjer svež zrak

med nama kroži.

Od mene do tebe v pomladi,

od tebe do mene v poletju.

Vedela bova,

da ko se med nama shladi,

je jesen skoraj na koncu

in je skrajni čas,

da se pripraviva na zimo.



Ti boš vedel,

da sem prešibka,

da bi navijala škripec,

ki dviguje sidro.

Jaz bom vedela,

da ti je tesno pri srcu,

če veter ne piha v tvoja jadra.

Oba bova vedela,

da je mreža samo najina

in da jo treba

po vsaki raztrgnini zakrpati,

ker če je ne,

tok sproti odnaša,

bisere, morske zvezde in skuše.

Vse tisto,

za kar si želiva,

da bi ostalo v shrambi

za čez zimo

in brez česar sva v dvoje,

a sva lačna.