Melanholija na fasadi

 Je pajčevina,

ki me zaprede,

da postanem v sebi

tako zelo mehka.

Kot maslo,

če ga po zajtrku,

pozabiš na mizi.

 

Ko sem zapredena

v stanje duha,

ki visi z nitjo

pripet na obešalnik,

na pol poti

med nebom in zemljo,

si kar domišljam,

da razumem,

kaj mi hoče povedati

globina v očeh

in

med vrsticami

berem vse tisto,

kar ni bilo izrečeno

na glas.

 

Mislim.

 

V pajčevini

res preveč mislim,

da razumem premore

med posameznimi črkami,

lesk v očeh

in barvno kuliso jezika.

 

Ko se zagugam

in z glavo zadenem

v nizko ležeč oblak

se iz njega vlije ploha

obešalnik poči,

nit se utrga

in jaz padem.

Ob stiku s tlemi

začutim,

da sem pomečkala

svojo teorijo

o univerzalnem jeziku

in sem samo eden izmed zidarjev,

ki zidajo nov Babilonski stolp.

 

Medtem,

ko na tleh sploščeno

ležim

in mi poslušam kako

mi votlo

odzvanja v glavi

imam čas brati

priročnik za zidarske začetnike.

 

V njem piše:

»Za osnovo vsega

vedno najprej postavi trdne temelje.

Zanje uporabi

kamenje, cement in malto.

Najboljši temeljni material

ti bodo prodali ljudje,

ki delajo in malo govorijo.

 

Za fasado uporabi material,

ki se ti zdi lep.

 

Pazi samo,

da bo tak,

da ga prvi veter ne odpihne

in prva povodenj ne spravi ob barvo,

ker besede

so samo čisto in samo besede.

Pogled služi za zato,

da gleda, da vidi

in ne da govori tisto,

za kar se ne more uporabiti

besede.

Prostori med vrsticami

so navadno odlagalno mesto

za podpičja, vejice in pike.

 

Vedi,

da ko bo fasada z leti obledela

na vetru in na soncu,

se bo hiša začela videti stara.

Ampak kamenje v kamenje v temeljih,

bo pa še kot novo.«

 

Potem ugotovim,

da je moja mošnja

modrih naukov prazna,

ker se moram

toliko zelo veliko o zidarjenju,

šele naučiti,

a se vseeno hoče

nekaj na ta račun zapisati.

Na kredo.

na up,

na potrošniški kredit.

Zadolževanje samo zato,

da melanholija mine

skozi terapevtsko nakupovanje

poceni izgovorov.

Tudi pajčevino v travi

prežene sonce,

če je prej ne pohodijo

moji čevlji,

kupljeni na lanski

poletni razprodaji.

 

In vse to

se hoče zapisati tako zelo,

da me belina

praznega lista papirja

reže v prste,

ker sem brez delavskih rokavic,

ki bi mi obvarovale prste,

da ne priteče kri

in pokaplja prazna mesta med vrsticami.

 

Tolaži me to,

da tudi arhitektom

kdaj pa kdaj zmanjka navdiha

in to,

da tudi zidarji

na koncu dolgega delovnega dneva

znajo občutiti

topel veter v laseh

in senco motne lune v oblakih,

ki se ujame med veje

starega borovca,

za sabo,

na poti,

ko se vračajo domov.

 

Vem,

da si takrat želijo

jagodno marmelado,

ker se zelo dobro poda

k mehkemu maslu

na kruhu.

Če bi Babilonski stolp

gradili po okusu,

bi bil drugačen.

Tudi mi bo govorili drugače,

ker bi več delali.