Drsalka, lovec na zvezde

Včasih, ko imaš res dosti preveč sam sebe, pomaga, če zaloputneš z vrati in čisto preprosto, greš ven, tudi iz sebe. Zatohle misli, namreč ne marajo svežega zraka in dva deci burje na poln želodec, res naredi čudeže za postano duševno hrano, ki se ti nabira v želodcu in ti slabo vpliva na prebavo. Hoja po mrzlem zraku, zvečer, ko je prepozno, da bi kogarkoli srečal in je tako ali tako tudi pretemno, da ti kdo lahko pogledal v oči in v njih prebral, kar ni še dovolj dozorelo, da bi delil lačnim in žejnim, ki te cukajo za rokav in stegujejo roko: »Prosim gospa, dajte mi nasmeh ali dva, ker sem lačen človeške topline. Vaš denar že imam, pa sem vseeno tako prekleto sit samote in žejen tistega občutka, kako je, ko dlan poboža drugo dlan takrat, ko se duša duše dotika!« Hoja po mrzlem zraku in v temnomodrem mraku, bolj pomaga kot shujševalna dieta, kjer se odpoveduješ prehranjevanju s težkimi ljudmi...

Povzeto iz Viber pogovora dveh prijatejic, v soboto zvečer: »Kaj si pa ti letos za pusta hrusta?« »Orientalski zavitek!« Sledi trenutek tišine. »Kako pa to izgleda …?« »Simpl. Po laseh si namažeš kano, si daš čez vse plastično vrečko, pol si s fenom pihaš vroč zrak v fris, dokler ne rata čisto rdeč, pol si glavo zaviješ še v alu folijo, si čez vse povezneš smučarsko kapo, se zaviješ v odejo in greš na kavč gledat EMO.« P.S. 14. aprila bom tole, upam slišala v živo ...  

Včasih ne gre drugače, kot vse postaviti na kocko in tvegati, da vse zaigraš, da izgubiš nekaj, kar ti je bilo vredno, kar bi lahko bilo in ti prijatelj s tleskom pred nosom zapre vrata: »Ne hodi več k meni na čaj!« in te pusti stati na predpražniku brez prihodnosti. Prihodnost je nesramna, gre na drugo stran vrat in pije tvoj čaj. Pusti ti pa, da ga vonjaš skozi špranjo pod vrati. Takrat ti tudi jagode dišijo tako zelo kislo. Potem se vprašaš, ali je bilo vredno tvegati in vse postaviti na kocko, samo zaradi strahu pred cevjo, zvito v klobčič, ker se vreme v tebi ravno obrača v nevihto in te zaradi koncentracije vlage v zraku skeli Ahilova peta, kamor te je lani poleti pičil gad. Ali je bolje ne vedeti? Ali lahko človek preživi večni zakaj, brez obžalovanj? Ali pa je potem to samo čaj z umetno aromo in ko ti na smrtni postelji dajo ugrizniti v jagodo, šele veš, da ima iskren smeh okus po pristni ...

Brez slovesnih najav. Brez velikih priprav. Samo trenutek v času in mesto v prostoru je dovolj, da tisto nekaj, kar nas krmari, ploskne z rokami in reče: »Hop, tu in zdaj se mora zgoditi!« In tisto nekaj, ki ga res ne da čisto razumeti, kako in zakaj nas usukne okrog svoje osi, da naredimo tisto, za kar rečemo, da nikoli ne bomo in nas gladko malo spelje mimo postaj, ki jih imamo že leta in leta na zemljevidu začrtane kot obvezno ustavi. »Tam bom nekoč ustavil, samo za toliko, da si pretegnem noge in poduham po čem diši tisti zrak, ki ga veter prinaša z morja in da si v žepe naberem borovčevih iglic, če ne bo cvetlic, da si jih posušim za herbarij, za čaj, za tisto dolgo zimo, ko mi bo pod odejo in pouštrom mraz iz podplatov zaklenil srce. Čeprav vem, da ni prav, da se pokrit čez glavo delam nevidno zamrznjenega samo zato, da ne čutim. Ko tisto dopove mestu v prostoru, da mora za ovratnik ujeti, ko tr...