NOVOLETNI SKLEPI, ŠE ČISTO NOVI



Nekje je treba začeti. Pika. 

Imam načelo, da načeloma ne sprejemam novoletnih zaobljub, a po praznikih, kjer sem se pretežni del tistega, kar sem si preden so se začeli, v mislih predstavljala, da bo praznično, sproščujoče in umirjeno, sprevrglo v dopust v Siriji, sem se odločila, da bom spet prijela svinčnik v roke, si na noge nataknila tiste copate za tek in preplezala po en vrh na mesec. 

Ja, bilo je tako, da se je tisti zopern prebivalec v enem izmed prebivalcev naše bajte, ki se imenuje neka oblika psihične motnje, narisal na daljši obisk nepričakovano in že kakšen teden pred Božičem in to bi še nekako šlo, če ne bi popoldan Božičnega večera eksplodirala ena močna granata, kjer tokrat nisem imela nič zraven in ki je posledica tega, da je bajta kar naenkrat polna nekih ljudi, ki niso več navajeni biti cel dan pod isto streho. 

Potem, ko sem Božič preživela pri Modrih čeladah in bi se dala posvojiti tisti družini iz reklame za Telekom, sem preostanek praznikov preživela v razmišljanju, če nisem »zajebala«večino ta pomembnih življenjskih odločitev, če ne silim spet nekam z glavo v steno, kjer sem se že opekla in kjer se je že izkazalo, da lepe besede niso iz tistega testa, ki na koncu postane meso in če se prazniki običajno zaključijo v veselem pričakovanju prihoda svetih treh kraljev, no ja, jaz sem imela glih takrat kontrolni pregled statusa NPLja, ki se je zaredil v eni izmed mojih jošk, na družabnem omrežju onkološki inštitut in veselo pričakovanje še traja, ker izvida še ni. 

Prva globoka ugotovitev novega leta je, da če ima človek službo, je to super in če je to še služba, ki je stresna in je treba v njej veliko misliti, je to čista špica, ker tako nimaš cajta misliti na vse ostalo.

Rezultat prvega poračuna novoletnih sklepov:


  • Vzponi na vrhove – nadpovprečno. Ne samo, da sem novo leto pričakala na vrhu Šmarne gore, kar se je izkazalo, da je tudi visoki presežek v vseh mojih 43 letnih silvestrovanjih, naslednji dan sem svoje truplo, v častitljivi uri in pet minut, spravila 800 višincev navzgor in samo navzogor, na vrh Mount Kojca in prejšnjo nedeljo sem z odpravo dosegla vrh Mount Ritovščica, ki je cca 1000 nmv, a je tu treba povedati pomembno dejstvo, da so do sedaj za mano štirje neuspešni poskusi doseči vrh, ker me očitno »gora« še ni bila pripravljena sprejeti. S štirimi neuspešnimi poskusi najti pravo, sicer ne glih fajn uhojeno pot za na vrh, uradno kvalificiram za ne najbolj brihtnega člana naše krajevne skupnosti. Sploh, ker sem stoječ na vrhu ugotovila, da sem bila trikrat res že zelo blizu ta prave steze, kar žal tudi potrjuje tisti dvom od zgoraj, da sem zajebala pretežno vse ta pomembne odločitve v življenju in zato je Mount Ritovščica res primeren kraj, da sem to tudi uradno obeležila. Ko bom naslednjič gor, bom priredila še spominsko slovesnost, kjer se bom v miru tolkla po glavi.
  • Zapis – 1x, sem sicer rabila točno 20 dni, da sem ga spesnila, a sem pa drastično spremenila zunanji izgled bloga, kar šteje še za vsaj dva dodatna zapisa.
  • Čas pretečen v tekašh copatih – 0 sekund, ker sem bila preveč zaposlena, da se najprej znebim svojih starih smuči. Ne moreš verjeti, tudi če jih človek želi šenkat, so ljudje ratali kar izbirčni in sprašujejo vse sort stvari in žal, ne znam jih narediti, da bi bile nove in lahko rečem, da sem na njih sam enkat tako padla, da me je potem še eno leto križ bolel. Včasih so rekli, da še šenkanemu konju ne gleda v zobe … Sem pa našla tekaške copate. Klinc, še so mi prav, a ravno v petek, ko sem imela res dober namen, da bom šla teč, je zapadlo 20 cm snega.


P.S. Zelo veliko sem premišljala, če bi spremenila vsebino bloga in se npr preusmerila v pisanje o aktualnih družbeno političnih temah, ali pa npr o kulinariki, modi, kozmetiki, … Na koncu je padla še ena (verjetno zajebana) odločitev, da klinc, nič ne bom spremenila, ker sem sama po sebi kulinarično-modno-kozmetični-družbeno-politični dinozaver, kar predstavlja svetovno populacijo v izumiranju in bom na medmrežju pustila pisan odtis, da sem obstajala. Ker je je.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več