BITI ALI NE BITI …

Mislim, da je bilo zadosti tišine. Medtem, ko sem si jo vzela, da pustim, da besede obledijo, spomini malce obledijo in besede izgubijo barvo, sem ugotovila, da mi moje besede tu manjkajo. Ne glede na vse, kar sem razmišljala, da bi tole zapisovanje spremenila, bo ostalo kar isto, ker drugače ne znam.

Biti ali ne biti, torej, če pišem sem. Saj sem bila tudi vmes, a res sem rabila nekaj mesecev, kjer sem se šla prisluhnimo tišini. Tišina je dobra. 18ka je posebno leto, definitivno in tale teden je vse samo še potrdil. Kot da se vse tiste nedorečene stvari, ki so leta visele nekje v zraku, čistijo. Dobro sem z vsem, kar je odšlo in mislim, da je bil skrajni čas.

Sem pa ta teden imela čisto od blizu, priložnost ugotoviti, koliko res cenim življenje. 

V bistvu se je vse začelo tam nekje v marcu, ko sem po pretekli petletki spet dobila vabilo, da se oglasim v referenčni ambulanti pri svoji osebni zdravnici, kjer sem z odliko naredila vse teste holesterola in sladkorja v krvi. Za sladkor mi je itak jasno, da bo ok, ker marec ni bil pretirano pocukran mesec. Pri holesterolu se tudi nazaj držim in se ne prehranjujem več z mastnimi ljudmi. Mi je pa prijazna višja medicinska sestra omenila, da bi bilo po petih letih spet dobro osvežiti mojo kolonoskopijo in mamografijo, ker smo familija, ki nima nepremičnin in premoženja, imamo za zakomplicirano genetsko strukturo, ki vključuje primere raka na črevesju in na prsih in ker sem pred petimi leti že preživela nepozabna dva dni, ko sem ga srala na Bledu in so mi enkrat že sprešali joške s tistim aparatom za mamografijo in je št. košarice ostala ista, sem si rekla, da sem za in sem dobila sveže napotnice.

Termin za mamografijo sem dobila v sorazmeroma spodobnem času v sredini junija, celo sem se pravočasno spomnila, da sem šla, precej preklinjala promet v centru Ljubljane, ker priti z avtom zjutraj do Zdravstvenega doma na Metelkovi je še kar izziv za potrpežljivost. Itak, enkrat na pet let bom že zdržala tudi stati na Tivolski pol ure skupaj, me je pa malo stisnilo, ko sem čez par dni dobila pismo, da naj svoje oprsje prinesem na dodatno slikanje kar že naslednji dan po prejemu pošte. Itak sem si mislila, da je bila samo slaba slika v prvo in ko mi je res prijazna gospa, ki operira s tisto mašino, rekla, da mora eno mesto povečati in mi je desno stran še enkrat sprešala kot toast, sem si mislila, da saj bo kul, izvid bo kul, vse skupaj je bila samo pomota. Potem čakam, da pride tisti izvid, ker rekli so, da bo v roku petih dni in pride ponedeljek prejšnji teden, ko pisma, ker bo pisalo, da je vse ok, še vedno ni bilo od nikjer, mi je pa med vožnjo v službo zazvonil telefon in jaz preklinjam, ker sem bila prepričana, da me kliče en sodelavec, ki redno založi stvari in jih potem najde tako, da kliče na mobitel, ne glede na to kje si, da mu pomagaš najti samega sebe … 

Ko pridem do telefona zagledam neznano številko in ko se oglasim mi teta na drugi strani reče, da je tam Ordinacija za bolezni dojk in da, če je kakšna možnost, da bi še istega dne ob 12h bila pri njih v Ljubljani … To res ni bil dober moment v tistem ponedeljku in tudi naslednjih pet ur, ki sem jih porabila za dve uri res nezbranega dela v službi in preostanek za vožnjo v Ljubljano in čakanje na kaj bo pred ordinacijo, res ni bilo dobrih. Približno istočasno so v čakalnico prišle še tri ženske, očitno smo bile me tiste, ki jim tokrat statistika ni bila naklonjena in dve sta bili več ali manj iste starosti kot jaz in vse smo delovale v zelo podobnem stanju duha.

Ko me je zdravnica poklicala v ordinacijo, sem si samo še želela naj mi pove kaj je, da bom vsaj vedela s čim imam opravka. Rekla je, da so na desni strani odkrili mikrokalcinacije, ki bi ob upoštevanju našega družinskega drevesa znale biti nevarne in mi dala napotnico za konzilij na Onkološkem inštitutu in da naj grem kar takoj tja, da mi dajo uro ...

Imela sem srečo, da sem dobila pregled na konziliju že za v četrtek, ker če imaš doma pismo na katerem piše dokumentacija za Konzlij za netipne lezije v dojkah, se teden od ponedeljka do četrtka zjutraj, peklensko vleče, a trenutek, ki je res za se zamislit se o prioritetah v življenju, je bil tisti, ko me je gospa v sprejemni pisarni vprašala, če sem že bila pri njih in ko rečem, da ne, me je registrirala v »družabno omrežje onkološkega inštituta« in sem postala članica s svojo člansko številko in kartoteko.  Ni besed, ki bi opisale kako sem v tistem trenutku obžalovala vse tiste in vse tisto, zaradi česar sem se zelo veliko prežrla zadnjih deset let, ker čisto nihče in nič ni bil tega vreden in bi morala večkrat uporabiti besede kot je »klinctegleda«.

Še dobro, da se tisti konzilij odvija zelo hitro in sem bila poklicana v ordinacijo preden sem sploh lahko začela brat knjigo, ki sem jo za mirjenje živec vzela s sabo in pri prestavljanju svoje biti v ordinacijo, sem po nesreči stopila na nogo eni gospe, ki je tudi čakala za isto stvar, ki njene precej drage čevlje, kar sem sklepala po njeni torbici Yves Saint Laurent. No, vsaj tle statistika ne dela selekcije po facah in TRRjih.

V ordinaciji me je najprej pregledal doktor, ki se je predstavila za kirurga in ima v nazivu še dodatne dr in asist, pri čemer si predstavljam, da je to človek, ki res ve kaj dela in ko je pregledal moje košarice in še moje bezgavke in rekel, da so čiste in da ne zatipa nič sumljivega in da medtem njegov kolega radiolog v sosednji sobi študira posnetke, kako moja desna stran oprsja izgleda od znotraj in da naj se kar oblečem in ga počakam. No potem je prišel še radiolog, tak res umirjen in prijazen človek, ki je tudi dajal vtis, da ve kaj je gledal in ko mi je rekel, da ja, sprememba je, a da ni videti zlobne sorte in da bi moje oprsje zdaj pustil pri miru in da bi se ponovno videli čez pol leta in takrat še enkrat pogledamo kako moje joške izgledajo od znotraj.

Oddahnilo se mi je za en Triglav, ker tudi, če moram verjeti samo na besede obeh zdravnikov, si mislim, da sta to dva človeka, ki po cele dneve in to dneve na dneve in leta za letom, gledata joške od zunaj in od znotraj in če sta oba istega mnenja, da ni nevarno, potem ni nevarno in moram tudi jaz to verjeti in to trenirat vsak dan.

Definitivno je bil to teden, ko sem prevetrila kaj je res pomembno v mojem življenju in komu sem jaz pomembna in jim res ni vseeno zame. Globoki dolgi trenutki, ki jih ne smem pozabiti. Vse ostalo res ni pomembno. Če pišem torej sem, pogumna.