MOTIKA

Nocoj uradno zaključujem mednarodni teden res lepih presenečenj. Najprej sem presenetila sama sebe, ker včasih dež pride še kako prav, da si človek vzame čas in npr pobere iz spominske kartice kitajske fotografije in jih spravi v neko smiselno zaporedje in šele zdaj so se občutki sestavili in ja, še bi šla nazaj. 

V ponedeljek me je presenetilo sporočilo Levjesrčnega, ki me je spraševal, če imam čas za kavo po službi. Seveda sem jo imela in tudi, če ga ne moram pogruntati in včasih nalašč stopim zelo na mejo, se potem umakne in čez nekaj dni tišine vrne, kot da bi sam prosil za še. In potem malo obupuje in zavija z očmi, ko moje modrosti priletijo ravno takrat, ko mu povzročijo največ zadrege in celo on ne more verjeti kako imam lahko tako popoln tajming, da »udarim« ravno takrat, ko res ni primeren trenutek in jih bere širše občestvo. Jaz pravim, da je to moja karma. Pa kljub temu, da mi res dobro gre izpod rok to, da ga spravim v zadrego, spet pride nazaj. Mogoče ga bom preimenovala v Kamikazo.

Ko sem prišla domov, sem iz nabiralnika potegnila za 150 trebušnjakov čistega smeha.

Torek je bil dolg dan in ko se končno najdem pot za svojo mizo, me je na njej pričakalo najboljše opravičilo vseh časov in zato sem se odločila, da bom od zdaj naprej nalašč prestavljala rojstni dan in ga nikoli več ne bom imela na isti dan, ker bi bilo res škoda, če se tole ne bi zgodilo.

Potem je petek prinesel še eno lepo vabilo, ki na žalost pade na soboto, ki bo povezovala pot, kjer bosta dve babi sami romali v Nemčijo in če sta dve babi sami v avtu in je ena od njih jaz, po navadi ne gre brez Ajeto zapletov in ker govorimo o mednarodnem tednu lepih presenečenj, sem v petek izvedela, da verjetno že v nedeljo zvečer dobim na obisk drugega najbolj zmedenega Korejskega kupca in potem me moj drugi šef že hoče v sredo poslati v Italijo. Vložila sem ponižno prošnjo, da bi mi bila  vsaj Italija prizanešena, ker potem bom sama sebe srečala šele v tednu, ki bo sledil in to bo spet na poti v Nemčijo.

Kako lepo je bilo, da je bilo poletje dolgo in vroče, a presneto, da je zima prišla zelo hitro in tudi ta bo dolga in vroča. V bistvu še iščem način, kako bi jo naredila vročo oz kako naj naredim, da ne bo prevroče in jo bo kurjač odkuril, ker ravno prestrašila ga ne bi, ne vem pa tudi, kako naj se ga lotim. V bistvu bi ga morala očarati in ko sem zadnjič poskušala, sem pri 35°C čisto zmrznila in ga ob  slovesu,  tovariško celo potrepljala po ramenu. Mislim, da moram iti na kakšen tečaj in ja, tudi to je moja karma oz po poljedelskem horoskopu sem očitno motika.

Sem pa ugotovila, da s Florenco praznujeva na isti dan, samo pol stoletja narazen. Je pa svetovno dobra za jo konzumirat takoj po zajtrku in tik pred službo. Sem pa šla prej malo guglati in kaj za boga je indy rock? Indijanski rock? A sem se že spet pustila povoziti v času? To ne pelje več nikamor, moram delati na podrijanju, spodrsevanju in dokončnem padanju v globine, o katerih je bolje ne pisati preveč, ker določene stvari je bolje samo občutiti in jih pustiti take kot so.