ZAMEŠANO

Za mano sta dva pretežno in prilično zmešana tedna in tisto malo kar je bilo vmes, sem več ali manj in dokaj neprištevno prespala. Zdaj razumem, da je težko biti metalc na rokovski turneji, ki se začne v ponedeljek zgodaj popoldan, ko skupaj s »chefom sejemske postrežbe« nekje blizu Flachaua sediš v ob-avtocestnem kafiču, sredi poplave božičnega in novoletnega okrasja, čakaš, da avtocesto za naprej splužijo, piješ kafe in gledaš skozi okno in se sprašuješ kaj za vraga je narobe v tem filmu. Hm, mogoče to, da je prišel na spored prezgodaj?

Potem te čaka tri dni sejma in mimogrede Electronica je ful velik sejem in to sem ugotovila šele, ko sem poskušala najti ta pravi vhod na sejmišče, kar mi je kar uspelo glede na to, da mi je chef rekel, da sta dobrih par tednov nazaj, z našo šefico sejma sfalila vhod in pristala na enem drugem sejmu in majke mi, da če mi dajo pet jurjev evrov na mesec ni šans, da emigriram v Munchen, ker prebijanje ven in iz mesta, je v prometnih konicah nekaj čisto ubitačnega, kjer dobesedno se premikaš v hitrostjo solatnega polža. 

Da ne bi o tem kako velik sejem je Electronica in kako hude izgledajo tam hostese. Mi smo imeli nacionalno podprto stojnico s še petimi domačimi firmami in majke mi, da je hostesa pri sosedih imela tako kratko mini krilo kot sem jaz imela dolgo kravato, ki so si jo zamislili naši interni modni oblikovalci, ki so še vedno prevzeti od stvari, ki so hodile po modnh brveh med obema vojnama in če primerjaš njo in mene. Hm. Stevardesa letalskega prevoznika JAT iz leta 1963 in huda mačka, ki je se ziba na podstavkih, ki pridejo s peto za kar bi jaz rabila res dobro nezgodno zavarovanje. Tisto kar sem jaz imela modrega na kravati, je ona imela modrega v očeh. Tisto kar je ona povedala z enim pomežikom dolgih mehkih trepalnic, se jaz gulim že več let in lahko zdeklamiram kaj je izotropno in kaj je anizotropno in naštejem vse tehnologije v zgolj samo enem vdihu, a tudi pod razno nisem dosegla toliko občudovanja kot ona in njeno mini krilo. Pa sem v ponedeljek zvečer rekla postavljalcem štanta, da naj tisti Playboy, ki so ga pomotoma pustili na našem pultu in je bilo ups, se opravičujemo, ko sem ga opazila tam … da kar pustijo, da ga bom vtaknila med naše prospekte in tako zagotovo povečala zanimanje za naše proizvodne programe.

Kar ni bilo že zadosti, da nas je notranja potovalna logistika raztreščila po hotelih po vsem mestu in tisti, ki naj bi stanovali na letališču, nismo bili niti dokaj blizu letališča in kdo bo pobiral koga in kdo bo koga kje odložil je bilo precej zahtevna logistika, kjer ni bilo kristusovega principa, da bi iz enega avta lahko naredili dva, še posebej, ko sem morala sredi tedna še nadaljevati proti Franciji in je v petek sledilo še sestankovanje ponovno na Nemški strani, kar zakaj bi človek hodil domov ob spodobni uri, je to pomenilo, da je chef brez avta in ga bo treba pobrati na poti nazaj domov in to je pomenilo, da sem v petek zvečer se enkrat obtičala v tisti postoktoberfestovski gužvi in tudi če znam samo cca 15 nemških besed, sem iz poročil razbrala, da je v rajska lovišča odšel  veliki Cohen in poročila sem res velikokrat poslušala, ker ko te gps za veliki finale do sejmišča pelje skoz centro citta, res nimaš početi kaj drugega in kjer mi je bilo v tolažbo samo to, da je na gspu obvoznica izgledala še bolj polna rdečih trikotnikov, ki so kazali nepremikajoči se promet. 

Ubogi chef je bil zadnji izmed treh ljudi, ki so nebogljeno čakali na sejmišču, da jih nekdo pobere in tisti sendvič, ki ga nama je naredil je bil nekaj božanskega in praktično tudi vse sem pojedla v tistih 800 km, kjer smo se ustavili res samo v Munchnu in kjer je chef prevzel volan in se žrtvoval skozi lepo romantično sneženo Avstrijo. Meni je potem itak ostal tisti lep spet snežni del iz Ljubljane domov …

Konec dober vse dobro. Nikogar nismo nikjer pozabili, le šefica mislim, da vsaj ene tri mesece ne bo hotela iti nikamor z mano, ker je tudi mladi šef potrdil, da privlačim res čudne vremenske pojave, ker vse dokler sva bili skupaj na poti je po malem snežilo ali pa fino nalivalo, je pa dobro, da tokrat ni bilo toče in avto je prišel nazaj cel, le na francoski strani Evropske unije mi je uspelo samo enkrat res nagravžno povoziti en robnik, ki so ga res podmuklo skrili v temo, pa še deževalo je in se je vse svetilo. Spali smo v hotelu, ki je imel eno Michellinovo zvezdico, vzdušje je bilo čisto cerkveno in ker so se meniji začeli od  40 eur dalje, smo tam noter res samo spali in moja večerja so bili krompirjevi polpeti, ki nekako niso glih visoka kuhinja, ma če se fejst lačen, so kot kaviar, saj ne da bi kdaj že jedla karviar in tudi  zajtrk je bil prilično razočaranje tako, da za petit dejeuner jim tista Michellinova zvezdica zagotovo ne sveti, ali pa so jo samo pozabili prižgati. Ej, lahko pa da je bil tisti smrdljivi sir res nekaj posebnega.

Preživela sem tudi pretekli teden, ko bi se lahko rekli, da se nam je prikazal bog in to pomeni, da smo dobili obisk, ki se mu je bilo potrebno klanjati in to so bili na koncu štirje mulci. Niti ne avtohtone nemške nadrase, ampak koncentracija samih priseljencev, kjer definitivno se je potrdilo, da današnji moški postajajo taka zelo nežna bitja, ki uporabljajo vlažilno kremo, je bolje, da jih ne umažeš in se jim je treba klanjat ravno takrat, ko se je meni res mudilo domov, ker sem obljubila sodelovanje v hišnem projektu žaganje drv Vol 2, jih je bilo potrebno 45 minut čakat, da so se preoblekli  v bolj udobna oblačila in to samo zato, ker na 1,5 urni let nazaj v Frankfurt ne moreš iti v isti obleki in ko so se spravljali svojo prtljago v avto, me je tako imelo, da jim pobašem tiste kufre iz rok in jih sama namečem v tisti prtljažnik. 

Presneto, da ta svet postaja čisto mehkužen. Ej Leonardo, pogrešala te bom. Takrat, ko si tole pel, je bil mehak jesenski večer in sem še nekomu verjela in upala, da na koncu bo ... Zdaj po pravici povedano ne vem več če še in kdo v resnici je.