Drsalka, lovec na zvezde

Strinjam se s tem, da človek vsake toliko rabi nekaj, kar ga premakne v neko drugačno perspektivo in da 12 minut in 48 sekund misliš samo to, da se moraš res fejst zagrabiti in gurat naprej v kalnec, ker odstopa ni, pa ne zato, ker ga ni, a zato. ker je ograja previsoka, da bi splezal čez in se tam smilil sam sebi. Ja, začelo se je nekako tam pred dopustom, ko sva s Smučarko pestovali vsaka svojo sklepno bolečino, ki imajo tisto grdo lastnost, da se prične pojavljati z nabiranjem črtic na EMŠO kodi in kot posledica vseh tistih življenjskih zdrsov, napačnih korakov in ne upoštevanja tiste lepe: »Da pretiravanje ni pri nobeni reči dobro« In da če že ne greva skupaj sopst na Ljubljanca in tudi, če že lani nisva šli sopst na Ljubljanca, bi pa letos lahko naredili kakšno tako zabavno reč in glej ga zlomka, kar naenkrat naju je poklicala Planica … Ki sva jo potem tudi pozabili takoj, ko sva se prijavili in plačali štartnino in seveda je Smučarka v »izziv« prepričala tudi Fizo...

Moja podzavest je dosegla stopnjo, ko je moj jezik, v kombinaciji z možganskimi reakcijami, ušel izpod nadzorstva in niti ne znam več si zalepiti ust, da ne bi čveknila takrat, ko res ni treba, a zdaj sem bom fokusirala na to, da je moja podzavest dosegla stopnjo, kjer sem v kombinaciji z nekaj zato, ker tako čutim in ne zato, ker tako potrebujem. In potrebujem res ne tako veliko in priznam, cunj in čevljev imam veliko preveč, a tako je, ko je omara lačna.  Vsake toliko res rabim besede nekoga, ki se mi zdi zelo podoben meni in ko vidim, da je človek živ, da diha in si ob njem lahko napolnim dušo, ker nekaj res oddaja od sebe, si malo oddahnem in si rečem, o glej, vsaj še eden iz mojega zelenega planeta, nisem čisto sama, zapuščena v tem na trenutke precej zbluznem svetu. Če smo že pri čvekanju, ki se mi zgodi, da prej zinem kot pomislim, pridem do petka, ko smo še šli lubadarsko pisarniški tim buliding in si rečeš, da vsake dve leti pa žrtvujem en prekrasno toplo son...

Mislim, da sem »prokužila« smisel svojega življenja. Da, na svetu sem zato, da jezim Korejce in da imajo Južni Korejci nekoga, ki ga lahko spravijo na obrate brez, da bi jih skrbelo, da bi nazaj fasali balistični izstrelek.  Zanimivo je tudi, kako se v desetih letih navadiš na neko stvar in jo pogrešiš prvo jutro, ko je ni več. Taka stvar je poševno zasfaltirana luknja na cesti, ki sem jo vsako jutro vsaj delno povozila in čisto vsako jutro sem pod levo gumo začutila kako je biti luknja tudi, če sam vstaneš na desno nogo. No, zdaj so jo cestarji zasfalitrali vodoravno in kar ni isto. Luknja mi manjka. Zanimivo je tudi, da na pokrovu svoje kočije odkriješ prve sledi prikrite korozije in seveda pokličeš na servis, ker baje velja 12 letna garancija in glej ga zlomka izveš, da baje peto leto je del servisnega pregleda tudi korozijski pregled karoserije in seveda je to prvi servisni pregled, ki ga nisem več opravila na pooblaščenem servisu. No, pa imamo še eno luknjo v dro...

Ni bilo Tinkare Kovač in Kakovostnica mi je med drugim rekla, naj je do 50ga ne pričakujem več. Sicer Spezzacuori sem vseeno fasala v prenešeni obliki in skozi center možganov naravnost v srčno aorto. Ob letu osorej in ob premiku letnic na lastnem drevesu življenja in sem mislila, da bo napisano že pred vsaj šestimi dnevi, a med tednom zelo intenzivno uporabljam svoje misli in besede za prepričevanje slona naj podre kupček, da se obrne na desni bok in potem počasi spravi na noge in shodi oz zakaj že bi, ko bi raje, da ne bi in zakaj že moramo in zakaj je dobro, da … ker bo vse ostalo samo še slabše in potem mi zvečer besede, ki še so, a so konzervirane v moji glavi in a na papir nočejo in običajno zmorem samo še prečekirat, če se je na svetu zgodila kakšna nova katastrofa in če so vsi moji FB prijatelji še živi in občasno plačam položnice in si kaj naročim, ker krasno je imeti vse trgovine na klik in ti ni treba se voziti, da na koncu ne kupiš nič oz še nekaj, kar se od ž...