Drsalka, lovec na zvezde

Saj ne bom rekla, da vremenarjem ne verjamem, ker verjamem jim čisto vsakič, ko napovedo lepo vreme, obilo sonca in temperature, ki so okoli 20°C. Ko smo pri napovedih za poslabšanje, je po navadi tako, da računam, da se bo vremenska fronta vmes premislila, ali pa jo bodo vetrni tokovi odnesli čez Severno Kalifornijo bolj po levi, ali pa bolj po desni in jo bomo odnesli s samo kakšnim bolj kislim oblakom, mogoče rahlim tušem in to je to. Definitivno ne verjamem v vremenske napovedi, ki po več tedenski poletni pomladi napovedujejo zimo.  Ko v sredo po okupatorsko kuham kosilo in poslušam, da npr za pot iz Sorice v Bohinjsko Bistrico je potrebna uporaba verig, pa da je zima na Primorski avtocesti med Vrhniko in Logatcem, si mislim, pa saj ga bomo zvozili. Vseeno smo zadnja flika mediterana preden se začnejo ta visoki hribi, dokler ni bila ura tri in se je začelo sipati dol z neba in potem ga je sipalo, pa še kar sipalo in zvečer sem prodala še tisto upanje, da če že bo,...

Sedaj sedim, pijem kavo in čakam novo epizodo vesoljnega potopa, ker presneto, da če je lilo cel dopoldan in sinoči in tudi, če se zdaj izza oblakov kaže ena zaplata modrine, da presneto, da ne grem ven. Ker se mi enostavno ne da. Pika. Padla je namreč ideja, da bi naredili čemažev pesto in za to se baje rabi čemaž, ki raste pod hišo in pot do tam je dolga celih 10 metrov in je mokra in je spolzka in torej smrtno nevarna za vse maščobne blazinice na riti. In če ne bi bila ravno že pomlad, bi si obula debelejše štumfe. OK, sedaj zgleda, da se bo spet vlilo, torej lahko še naprej mirno pijem kavo in pišem. Saj sem imela namen pisati že sinoči, a potem me je ubila ena reality epizoda nečesa, ki je govorilo o tem,kako se ljudem malo zmeša in se potem pobijajo med sabo. Moram reči, da je bilo pobijanje čisto prav umirjeno za zaključek še enega čisto neumerjenega dneva, kjer mi je zdaj jasno, da ne znam narediti tabelice v excelu zadosti preproste, da ne bi Korejci med celicami pr...

Nekaj posebnega je v tem, ko vidiš, da vzcvetijo drevesa. Tiste velike gmote iz lubja in vejevja, ki so celo zimo štrlele v nebo brez življenja in ko vidiš, da tista gmota sproducira tiste drobcene bele in belo rožnate cvetke, ki se zgodijo kar čez noč, je trenutek, da globoko vzdihneš in se zahvališ vesolju za svoj obstoj. Pa električna zelena, ki se vžge od vsepovsod, če je le dve uri blagega dežja.  In za sobotni večer in 66 letna Polona Vetrih, ki občasno popije kaj, ker pravi, da je žejna in novembrski čaj z mletim, sem že pozabila kakšnim cimetom, a je bil zelo dober in za potem je prišlo še veliko smeha.  »Jaz sem estetski fašist oz fašistični estet…« tu je sicer vzeto iz Poloninega konteksta, a po tistem, ko sem videla, kako visoko je v stanju dvigniti nogo in kako densa in muva pri svojih letih, se lahko samo klanjam, pa to ne pregloboko, ker danes je moje meso premagalo šibkost duha, ki je mehak že cel teden, ker od nedelje dalje vsako jutro nastavim bud...

Ne bom trdila, da je bil to moj teden, tudi, če se je začel vrhunsko z dela prostim ponedeljkom, ki mi je v svoji pršeči sivini odlično prišel prav za uničevanje ostankov velikonočnega kulinaričnega programa, kar pomeni še eno kosilo s repinimi olupki, regratom, kuhanimi jajci in šunko ter preživljanja kvalitetnega poznega popoldneva v objemanju wc školjke, pa ne v misiji kjer to kar je šlo noter, gre zdaj pospešeno ven, temveč zgolj tako, da jo naredim spet lepo, bleščeče belo in dišečo po borovcih, ki baje rastejo na obali srednjega Jadrana.  Pri tem ne morem mimo še enega dejanja v nizu upanj, da mogoče pa bo to dan, ko bom prepričala desno stran samoprilepilnega nosilca za wc papir, da naj se zgleduje po levi strani in se zaprmej prilepi nazaj na ploščice in tam tudi ostane in ob dejstvu, da desni drži na osnovi istega vakum principa, tudi levega pregovarjam že vsaj mesec in pol in ko se mi že zdi, da tokrat pa bo, spet popusti in saj ne, da mi gre na poskušanje na je...