ADVENT KALENDAR

Tokrat sem se namenila, da bom končno enkrat na svojem advent kalendarju označila za vsak dan zakaj se ga je vredno spominjati. Saj ni, da bi mi zapisovanje dogodkov prav posebno dobro šlo izpod prstov, a se bom prav potrudila za višje dobro in potem vse skupaj zmetala v vesolje, da dol pogoltne in prebavi. 

Torek #1: Žal sem pozabila kaj bi že tu moralo biti zapisano, a zato bom tu sem dala zadnji novembrski utrinek, ki je dokazal, da preveč dolgo že nisem naredila nobenega žerjava in da določene stvari enostavno moram narediti, tudi če ne bi bilo treba in mi potem škodijo. Z glavo moram v steno treščiti sama, da verjamem.  Je pa dobro to, da zdaj res razumem, da mi nekateri ljudje res gredo na pražena jetra, ker imam občutek, da so čisto navaden balon. Veliko besed, še več besed, potem spet besede, ko pridemo do dejanj, je pa čista tema in tega niti ne znam več skrivati v komunikaciji z njimi, ker letos je preveč ljudi stopilo na mejo mojega potrpljenja in majke mi, da mi tega ni treba več prenašati. 

 Sreda #2: Včasih je dobro vztrajati pri tem v kar verjameš tudi, če se zdi prežvečeno in obnošeno in ko imaš občutek, da si v paralelnem vesolju, kjer nič ne dogaja, pač malo posedeti na avtobusni postaji. 

Četrtek #3: Dejstvo je, da bo naročilu več različnih tekstov, je moja glava prazna do tik pred zdajci in ko že obupam nad navdihom, ugotovim, da še vedno lahko napišem tako kot čutim in oddam in potem si mislim saj ni treba, da kdo ve zakaj v resnici sem tisto in tako napisala. A tako je, včasih so vprašanja, ki jim mozgam namesto štetja ovc, prav tako učinkovita za zaspati zvečer in zdaj je kar, je in tisto kar si mislim bo prebralo še cca 2.000 ljudi. Sem pa ujela rok, kar je dobro.

Petek #4: Ko človek naredi plan dneva, da bo šel iz službe prej domov, ker je bilo dogovorjeno, da se bomo stanovalci na naši hišni številki zbrali ob tradicionalnem decembrskemu žaganju drv in potem oče pridejo vprašat, da če bi mu lahko prišli malo pomagat, ker se je 300 kilska krava na nek res čuden način zvrnila v jasli in potem je bilo treba angažirati vse aktivne prebivalce vasi, da smo tisto kravo ročno izvlekli, ker so vse avtomatizirane rešitve odpovedale in je bilo tik pred tem, da se bo kravo lahko rešilo iz zagate tako, da se podre štalo. Reševalna operacija je trajala do teme in na koncu nam je uspelo lastnoročno in uporabili smo vse finte in fore, ki se jih je kdo lahko spomnil in na koncu je bila krava tako v stresu, da se dva dni ni upala vleči in ni dala mleka, ker se je verjetno bala, da bo jo bo vsak morebitni premik vrnil v pozicijo sardine zbasane v betonsko konzervo. In ko človek zvečer utopično misli, da bo dobil kakšno karto za koncert Adele v Veroni … Pa prepozno prebrano povabilo na kavo, ki ga bo prihodnost upam ponovila.

Sobota #5: Nepozabno žaganje drv in meni netipično predčasno ujet navdih za svoj tekst, ki sem si ga kot priletni Palček v Miklavževi predstavi, ki mimogrede letos praznujem že 10 obletnico in od tega se moja kapa dobro drži že 8 let, morala izmisliti in še vedno sem v predstavi edini otrok, ki ga starši čisto nikoli ne pridejo gledat kako nastopa in ko človek dopoldan še vedno utopično misli, da kart za Adele še vedno niso začeli prodajati, zvečer na nekam IT forumu prebere, da so bile razprodane v približno 30 sekundah po odprtju spletne prodaje. Ampak potem je mi Miklavž kompenziral s kartami za Mlakarjev Pašjon, ki jih je bilo tudi približno tako težko dobiti kot za poslovilno turnejo Rolingov …

Nedelja #6: Meklavžev »brunch«, ki pomeni to, da vsak na tej hišni številki se zagrebe v svoje vrečke in takoj napade tiste rogljičke, ptičke in prestice, ki so najboljše prav na Miklavževo jutro in seveda se vse poplakne dol z eno dolgo kavo ob čveku in letos je Barcaffe dal v program tisto s čokoladnim in Irish okusom in moram priznati, da se odlično pije zraven rogljičkov z orehovim nadevom. Dokazano je tudi to, da najboljše ideje za Miklavževo predstavo fašem med pomivanjem posode po kosilu in ki je tik pred zdajci, ko se moram oblečena in pripravljena javiti šefici predstave in letos mi je uspelo izumiti čudežno sončnico, ki funkcionira po principu pojoče travice in dobesedno res zaigra eno tako bolj partizansko melodijo. No, pri izbiri melodije nisem imela ravno veliko izbire, je bila tale, ali pa tale, a sem dejansko ponosna na svoj izum s katerim sem prinesla okoli cca 40 otrok in njihovih staršev, ker nihče ni posumil, da ne poje sončnica ampak »ta črna bukva«, kjer so zapisani tisti, ki jim Miklavž prinese palico. No palico sem dobila jaz. Saj moram priznati, da si jo zaslužim, a sem si sama kriva in to zdaj že tri tedne pridno popravljam, ker mi je končno kapnilo, da kar je preveč je preveč in so ljudje, ki so enostavno preveč komplicirani za nadaljnje vzdrževanje. Veliki finale je bilo rojstvo Male Prestolonaslednice, ki je moji teti vilo še več vere v to, da bo njena veja edina poskrbela za preživetje našega rodbinskega drevesa. Hm, še en dokaz več, da bolj ko sukaš življenje, bolj te življenje samo usukne in rojstvo  je bilo treba proslaviti in premierno sem spekla cimetovo čokoladne parkeljne, kjer sta se izgled in okus istočasno udejanila v končni izvebi. Temu se reče usoden večer.

 Ponedeljek #7: Če ni šla skozi Adele, bi znali to popraviti junijski Codlplay in to tudi v primeru, da nihče iz moje naveze ne bo hotel iti z mano, kar trenutno tudi tako kaže in včasih se je dobro iti izgubit za en pogovor z neznanci tja nekje boguzahrtom, ker ti vrnejo vero v to, da so ljudje tudi dobri in jim res gre zaupati in kristalno jasna zvezdnata noč sama po sebi naredi piko na i.  

Torek #8: Tik pred tem, da bo naslednji dan najbolj dolgočasni dan v letu, kjer boš cel dan fiksiran na stol poslušal predstavitve in tam nekje okoli tretje ure popoldan te številke dokončno dotolčejo in padeš v stanje klinične odsotnosti zdrave pameti in si želiš samo še konca sveta.

Sreda #9: Najbolj dolgočasni dan v letu, kjer sta dve kavi v prvi pavzi naredili čudež. Potem še ena dodatna po kosilu je naredila, da sem se spremenila v Hobbita in so se mi oči svetile v temi in vse to ob predpostavki, da je naša uradno zahtevana oprema, ki mimogrede zelo spominja na opravo pilotov in stevardes, požela res veliko občudovanja, ker smo bili baje tako lepi in včasih je za skupinsko sliko treba tudi kaj potrpeti in ne moreš verjeti koliko opravka so si nekateri dali zaradi tiste srajce in kravate. Moje prepričanje je tako, da če firma tako hoče, se oblečem tudi kot jodlarka, le za petje bom zahtevala doplačilo. Zmaga tudi tista, kjer dobiš sporočilo nekoga zaradi katerega bi pred dvajsetimi leti ustavila svet in se mi je zaradi njega tudi popolnoma posul in potem čez 19 let od njega izveš, da ima raje fante in ti v sms napiše, da imaš luštnega brata. Halo vesolje, kje sem zadela na loteriji takih primerkov? Preden sporočilo prenesem Prestolnasledniku bom še malo taktizirala.

Četrtek #10: Dan za odklop in pobeg na svobodo in kompenzacijo za res pomembne letošnje odločitve, ki sem jih sicer sprejela 7,5 let prepozno, a bolje je kasno kakor nikoli in tisti največji možen kapučin, ki se dobi nekje v Ljubljani in prvič v življenju sem v ogledalu pokazala dvignjen sredinec, nekemu naturaliziranemu žabarju, ki mi je v križišču trobil, ker nisem čisto takoj speljala. 

Petek #11: Ko prideš v službo in te na mizi čaka darilo, ki ti ga je pustil najljubši magnetičar, ki se uradno kvalificira za edinega Nemca s smislom za humor in s katerim v trenutkih res globoke krize in gazenja po službenih minah, tekmujeva v tem koliko lahko vse skupaj spraviva v neko cinično, ironično preslikavo resničnosti in ki mi včasih pošlje mms z podobo Holandije v prebujajočem se jutru, medtem ko jaz zakopana v strelskem jarku ne upam dvigniti glave iznad računalniškega ekrana, ali pa mms iz Švicarskih Alp, kjer je obtičal zaradi ovc na cesti in ki je ob neki mms izmenjavi dobil fotografijo mene z mojimi najljubšimi srednješolskimi očali in je potem takoj priletel odgovor: Ti posluš, če tistih očal še nisi vrgla stran, naredi to takoj zdaj! In nepozabno zvezdno nebo, ki ga ugledaš pri belem dnevu, ko te pri dvigovanju 10 litov hladno stisnjenega oljčnega olja iz prtljažnika, useka v hrbtu in preostanek dneva preživiš kot gosenica. 

 Sobota #12: Nepopisno dober občutek, ko gosenica shodi in si lastnoročno (sicer ležeče) obuje nogavice in s Presjanarjem naredi lahen sprehod. Popolne nepozabno doživetje, ko se že lahko tako skloniš, da očistiš WC školjko. Življenje je res lepo, če se lahko sam premikaš. Končno sem zadela točno pravi okus in mehkobo praženih jetrc in verjetno bo to zato, ker praženje jeter v zadnjem mesecu res veliko treniram.

Nedelja #13: Sama sebi sem dokazala, da sem karakter in se tokrat ne bom zlomila, ne bom popustila in se po kolenih plazila tja, ker po pravici povedano, se ne najdem več. No, končno sem sama sebi rekla, da je bob bob in mi okus ni všeč in je čas, da zazidam luknjo v tisto jamo, od kjer se ponavadi privleče »kot da ni bilo nič narobe«. Nepopisno dober občutek je tudi to, ko ugotoviš, da si lahko zavežeš čevlje brez, da posnemaš akrobate v Ruskem cirkusu in nekaj posebnega je v mehkih oblakih in ugotovila sem, da jaz in moj star fotografski aparat napredujeva. Zmazki so že čisto profesionalni in danes mi je Prestolonaslednik razširil obzorje, da je trik v HDR tehniki.