POVRAT

Ne, nisem izginila. Le pomlad se je nekako zavlekla v poletje in poletje je bilo dolgo in toplo. Do soljudi in paradajza. Skozi mesece tišine lahko rečem, da se sedaj poznam bolje tudi, če nič ne rečem. Mi je pa vsake toliko zmanjkalo nizanje besed in belina. List paprija, ki čaka kaj bo iz njega nastalo. Nekaj časa sem se spraševala, če bom kdaj sploh še pisala. Kar nekako ni bilo časa. Dnevi so bili predlogi oz se je svetloba v dnevu preveč zadržala. Zdaj vem, da lahko čisto dobro premeljem dan, ko okopavam kolerabo, pobiram bučke in pikiram mlado solato. Motika mi odleže praktično enako, kot so mi je odleglo švicanje skozi tekaške kilometre, ali pa popisovanje papirja.

Potem je prišel moj rojstni dan, ko sem dobila toliko svinčnikov in papirja, da ga je škoda ne porabiti in tisti občutek, da sem mogoče v življenju le naredila kaj tudi prav tudi, če iz stališča sorodstva, sosedstva in vseh, ki se jih moj lajf čisto nič ne tiče, sem vse gro pomembne stvari zasrala. Od kar vem kako za našo hišo zvečer zapiha Veter z juga v živo in ko sosed reče, daj greva plesat, ker nikoli več ne bova plesala v copatih na Tinkaro Kovač, v živo za vašo hišo. Bilo je nepozabno in tudi Divje babe so še vedno divje in za tisti moj dan, je v duhu olimpijskih iger sprto sorodstvo spet govorilo med sabo. Na moji mizi sedaj sedi en del darila, ki je knjiga z naslovom K**c gleda – duhovna pot najvišje modrosti in nisem je še prebrala, a nekako slutim, da bo to moja nova mantra za to desetletje, ki sem ga zdaj načela.

Zdaj vem, da lahko začutim, ko je nekaj prav in ko ni. Zdaj vem, da ni približkov in ni nadomestkov in da vem da je Idrijca premrzla, da bi lahko iz vsega naredila ta pravo stvar. Besede so premalo, da bi zavrele mlačno juho in preveč kilometrov je že za mano, da bi verjela nečemu, kjer nimam občutka, da je pristno, biti najboljši možen približek pa ni nekaj kar hočem, da me definira pod črto. Tudi če vem, da bi verjetno bilo udobno in bi mi bilo naslednja leta lažje. In tudi, če to pomeni pustiti, oditi in imeti nič. Iskren nič ni tako malo vreden in šele zdaj vem, ko je izkušnja za mano.

Tudi to vem, da tik preden nekam odidem, si ne nalakiram nothov na nogah, ne spakiram topopv, ki jih bom oblekla za polno luno v Budvi, bom pa zelo verjetno preštudirala pot in spakirala garmin in naša pot nazaj. In za odločitev, kje bom jedla večerjo ne rabim doktorirat in kaj bom jedla še vedno lahko izberem tudi v 30 sek, če sem zelo lačna. Še vedno ločujem za katere odločitve si je treba vzeti čas za premislek od tistih, s katerimi ni vredno izgubljati časa, ker kaj bom jedla, lahko vedno znova jutri izberem drugače in gurmanski spodrsljaj kuharja mi ne dramatizira dneva. Nimam stila, mi je pa všeč, če ga imajo drugi v pogovoru z mano in ne bom se spremenila, ker moje korenine že predlogo obstajajo v neki zemlji, ki mi je zlezla pod nohte. Še vedno čakam Sirtaki in vrgla sem stran tista nora očala iz srednje šole.

Lahko tudi še vedno precej stvarem verjamem, besede mi še zašibijo kolena, še vedno se tepem po glavi kako znam biti naivna, a še vedno lahko zaplujem na globoko in tam veliko čutim. In rada imam kavo. Ja, zelo rada imam kavo. Prejšnji teden sem dobila nov termos, korejsko starbucks darilo.

Naj bo besed za povrat dovolj. Naj bodo danes v čast prvim pretečenim štirim kilometrom po pol leta, kjer je dokaz, da tri meseci vaj za sprednje in zadenjske stegenske mišice niso bili stran vržen čas. Res ni bilo slabo. 

Jesen se začenja z veličastno modrino, hrustanje listov v vetru je danes že tako dišalo, a tudi poletje ni bilo slabo. Ravno prav ga je bilo in bilo je pripravno vroče. Mimogrede, moj dobri stari D80 je izpustil dušo v Črni gori in po prihodu domov, je zmogel samo še ujeti trenutek, ko se naša mačka pogovarja s cevjo za zalivanje vrta in prosim lepo, pozor mačka je huda in zato jo držimo v ogradi.

 Trenutno iščem dober recept za butično količino ajvarja, ker rdeče paprike so zakon.