Drsalka, lovec na zvezde

Tokrat sem se namenila, da bom končno enkrat na svojem advent kalendarju označila za vsak dan zakaj se ga je vredno spominjati. Saj ni, da bi mi zapisovanje dogodkov prav posebno dobro šlo izpod prstov, a se bom prav potrudila za višje dobro in potem vse skupaj zmetala v vesolje, da dol pogoltne in prebavi.  Torek #1 : Žal sem pozabila kaj bi že tu moralo biti zapisano, a zato bom tu sem dala zadnji novembrski utrinek, ki je dokazal, da preveč dolgo že nisem naredila nobenega žerjava in da določene stvari enostavno moram narediti, tudi če ne bi bilo treba in mi potem škodijo. Z glavo moram v steno treščiti sama, da verjamem.   Je pa dobro to, da zdaj res razumem, da mi nekateri ljudje res gredo na pražena jetra, ker imam občutek, da so čisto navaden balon. Veliko besed, še več besed, potem spet besede, ko pridemo do dejanj, je pa čista tema in tega niti ne znam več skrivati v komunikaciji z njimi, ker letos je preveč ljudi stopilo na mejo mojega potrpljenja in majke...

Ko to pišem, trpim za kroničnim pomanjkanjem navdiha za likanje in okopavam gredico z izgovori kako bi, da ne bi, čeprav vem, da kup jutri ne bo nič manjši. Ker je vse najboljše stvari potrebno nesebično deliti, je naš Košarkaš cel prvi del tedna v pisarni prijazno pokašljeval in precej obilno kihal in vsi smo sočustvovali z njim. Naše sočustvovanje je trajalo tam nekje do srede, ko smo kot domine eden za drugem začeli pokašljevati in pokihovati v zboru. Ko sem se v četrtek prvič v življenju ponoči zbujala zaradi kihanja, mi je bilo jasno, da sem pečena. Ni več pomagalo, če sem se namazala z vsemi žaubami, s katerimi se običajno borim proti prehladnim stanjem duha in sem si zvečer obilno namakala noge v kopel materine dušice, ki običajno je tisti trik, ki v drugo zapovrstjo vedno vžge. No tokrat je tako dobro, da sem noč med četrtkom in petkom več ali manj prebedela v mrzlici in v petek zjutraj je termometer pokazal, da trpim za zgodnjim poletjem. Preklinjajoč Košarkaševo nes...

Hm, ali lahko rečeš, da ti Fitnes sodelavec polepša jutro, ko komentira tvoj dnevni izbor oblačil z: »Ti, danes pa izgledaš nekam božično.«  In to na dan, ko si res z nekim višje duhovnim namenom nadeneš vesele tople rdečkaste tone in nase navežeš najbolj velike, ne prav poceni in lesketajoče še uhane, ki mimogrede so ročno narejeni in vsak uhan vsebuje po dva velika in težka in svetleča se kamna, ki naj bi ta dobro energijo vlekla nase iz zemlje in celotna kombinacija je terjala, da sem šla v klet izkopat točno določene polškornje, ker že tudi temperature in letni čas to zjutraj velevajo … in vse zato, da me ob toplih barvah predvsem ne bi zeblo okoli pasa in da ponovno spravim k sebi tisto svojo neomajno vero, da so ljudje v svojem bistvu dobri, da je to kar ti govorijo iskreno in da bo na koncu še vse dobro. Ja no, saj zdaj, ko sem to še enkrat prebrala, v bistvu je moj cenjeni sodelavec imel čisto prav in sem kot en božični piškot in mogoče bi bilo dobro, da bi se pred...

Je zapadel prvi sneg in ne glede na to kako mrzim njegovo deviško mrzlo pojavo v dneh med ponedeljkom in petkom, navsezgodaj zjutraj, je danes zjutraj prav pasal. In tisti občutek, ko se ti preko gojzarjev nasuva za nogavice in te mrzli po gležnjih, da stopiš hitreje in potem dodatno še zvečer, ko sem si pustila pospešiti srčni utrip v višave, da z mojega placa za razmišljanje, nisem zamudila kako sta se tista dva oblaka nad horizontom najprej pobarvala divje oranžno in potem skozi vse odtenke opečnato rdeče preko viola, ugasnila. Lepo. Mirno. Tako kot ugasne vse, slej ali prej, če ne zalivaš, ne okopavaš, rahljaš zemljo in ne ruješ plevela. Saj vem, da se slej ali prej vse zaraste in tudi jaz se bom. Le pozabila ne bom. Tudi vem, da me ne bo čisto nič izučilo, a taka sem. Samo dve sta. Železna ograda ali kokošji paprikaš s posušenimi poletnimi jurčki, ki jim ni bilo usojeno, da bi postali rojstnodnevno darilo. Vseeno bom paprikaš, ker je škoda čisto dobrih jurčkov. Luknje v klobu...