Drsalka, lovec na zvezde

Ko mislim, da bo čas malo popustil in se zadihal in se bo nehal vrteti tako hitro, da še koledar švica, pritisne na gas do daske in medtem ko se prebijam med roki, plevelom, ki ne neha rasti in solato, ki noče pognati tako, kot bi si jaz in moj želodec želela, a to tem bom v eni drugi zgodbi, ki se še pripravlja, ugotavljam, da res ni slabo, če se človek počuti zdrav in da lahko dela in ga firma za nagrado, medtem ko cela Slovenija praznuje dan državnosti, pošlje za en teden na sejem v Berlin, ker zakaj bi npr doma mostičila in koristila preostanek lanskega dopusta za še več pobijanja plevela in za čakanje v koloni, tam nekje pri Žusterni upajoča, da svoje nove kopalke namočim v morju, če lahko zmrzujem v Berlinu pri povprečnih 15° celzija, medtem, ko si za na pot spakiraš same poletne stvari, ker ko greš od doma je 27 in v Benetkah kar puha od sopare in itak, da ne pakiraš stvari, ki bi jih v tem letnem času zakonsko ne bi smel rabiti, kot je npr bunda in dežni plašč in v kufer b...

Ujetek je tisto, kar je ostalo v meni po dveh zelo polnih tednih, ki jih je zaznamovala lastna neumnost; nepotrpežljivost; naivno lastno privzgojena vera v nekaj, kar še sama ne znam dobro opredeliti, opažam pa, da je tega vedno manj najti v ljudeh in prezgodnje pričakovanje Božička, ker res ne vem zakaj sem mislila, da bo letos res že prišel junija. Je pa zdaj potrjeno, da kot večno otročja 39 letnica ne znam biti zaradi tega nič manj razočarana, kot bi na primer bila za svoje leta odrasla 5 letnica. Ampak odkar sem si obljubila, da si bom namesto Božička naslednji teden kupila predčasno rojstnodnevno darilo, bom vsaj dišala lepo. Če bom seveda preživela do tam, da na letališču pridem do duty shopa, ker me pred tam čaka repriza druge svetovne vojne in jaz sem Japonska kamikaza, ki leti na zahod, kjer mora najprej na podreti kar je ostalo od Berlinskega zida in za veliki finale jo pošiljajo še h kupcu oz nad Pearl Harbor, ki mu zadnje pol leta nismo dobavili nič drugega kot same r...

Zdi se mi pomembno, da na začetku vsakega poletja najdem tisti ta pravi poletni komad, ki ga potem vrtim znova in znova in znova in znova … In ponavadi ga ujamem v ušesa enkrat, ko sem v avtu in po možnosti kje v koloni, kjer ni variante, da pridem do svinčnika in papirja, da si zapišem refren, ker si ga itak nikoli ne zapolnim čisto prav in potem se na Youtubu čisto izgubim in brez drobtinic od piškotov na tipkovnici ne najdem več poti nazaj in se jaz in moj telefon ne moreva tapkati, ker dovolj sem pametna, da vem, da je pameten telefon prekletstvo uporabljati v avtu, sploh medtem, ko voziš.  V bistvu ga je prekletstvo uporabljati tudi, ko ne voziš in ko sem se bila prisiljena posloviti od svojega dobrega in starega na tipke, je bilo tapkanje sporočil nočna mora, ki je nisem upala početi javno, ker bi me utegnili označiti, da se spotoma šele učim brati. Hitrost je bila par minut na besedo in najraje sem imela kratka sporočila kot: »ok«, »ja« in »pridem«, ki sem jih v sor...

Včasih se neke velike moralne dileme rešijo same od sebe. Včasih se stvari, še preden se ne zgodijo, še usuknejo za 360°stopinj in tisto kar na koncu rata, je res nekaj kar ne bi pričakovala nikoli in to jaz, ki se vedno pripravim na tri možne scenarije, ker enostavno ne morem iz svoje kože, da si stvari ne bi ogledovala z vseh zornih kotov in ko mi jih zmanjka, poskušam zlesti še pod in ugotoviti, če se tudi tam kaj skriva. Rada imam presenečenja, ki so lepa. To žal ni bilo. Mogoče je bil problem, ker sem preveč pričakovala, ker lahko bi že vedela, da očitno res drži, da volk kože ne menja, je pa res, da se včasih zamaskira v pando, a slej ali prej ga panda brcne na mehko in boleče mesto. Saj preživim vse, le res nepričakovana tišina me počasi in po centimetrih topi in razkraja pričakovanja, da smrdijo kot pokvarjene ribe na soncu. Vzamem pošteno in po pravici pa čeprav utegne zadeti naravnost sredi čela kadarkoli. Ker sem očitno tako narejena. Rada imam račune čiste in ljudi na ...