Drsalka, lovec na zvezde

Tako staro, da sem naslov knjige in avtorja že davno pozabila.

Še dobro, da imam v glavi skrinjo brez dna. Noter lahko pospravim čisto vse kar me spominja, na krasne jasne dneve, ko je bilo še toplo in ko sem simulirala, da sem rudar v filmu poletje v školjki. Včasih je nauk zgodbe tudi to, da je vsaka črna luknja na horizontu lahko čisto lepa, moraš jo samo izrezati od tam in postaviti med lep okvir. Zelo dobro je, če je pisan, sivina ji tam ne pride do živega, ker se živih barv na smrt boji. Da, rudarji so zagotovo modri ljudje. Tudi brez pisanega okvirja. Ko se grem rudarja na podstrešju, je ponavadi to takrat, kadar dežuje. Dež ima nek čuden megnetni vpliv na spomine. So kot deževniki, ki ob dežju lezejo iz zemlje in če jih strižem na pol, jih je vedno več in med njimi včasih izkopljem prav zanimive stvari. Sinoči sem tako izbrskala utrinke iz Pirana. Ob njih je celo Vlaga čisto znosna, če si predstavljam, da diši po jodu. Hm, naj me skrbi, ker bo baje nocoj sn...

Našla sem nekaj, s čimer so bom kot Zobna miška, Rojstnodnevna vila rojenica in Koristnica zastonjkarskega parkiranja, odkupila Košarkašici za kuhanje čaja, puščanje olja na tlaku pred njeno garažo, domače flancate, neskončne pogovore in to, da vem, da je vedno nekje blizu, ker takih ljudi je na svetu malo in še dobro, da moj svet ni velik, da pridejo zelo do izraza. Upam samo, da ji bo všeč in da se ji ne zvrti od višne, ker karte bodo za sedišča skoraj pod streho ljubega Cankarja.

... z viola barvo. In to še ni vse. Že dva tedna sledim, če so se zaplate viola barve že pojavile na sosednjem griču, ki nas nese z cca 300 nmv več, kar pomeni, da se flora in fauna spomladansko prebujata nekoliko počasnejše in viola zaplat ne gre zamuditi, sploh, če jih ujameš na lep sončen dan.  Zaplate spomladanske viola barve so nekaj nadzemeljsko lepega.  Te spodaj so majhni domači približki. So me pa pripravile do tega, da sem končno ugotovila, da moj novi fotoaparat dela odlično. Žal bi popravilo mojega ljubega starega Nikona stalo preveč in sem ga lani morala nadomestiti z nečim novim, s katerim se nisva marala na prvi vklop in je zato celo leto bolj le vegetiral v predalu. Nikona nisem mogla preboleti in pozabiti, ker kako naj zaupam Japoncem, tudi če je bila škatlica draga kot žafran in je me Prestolonaslednik prepričeval, da to je to, da je Nikon D80 passe in da me bodo nove dimenzije fotografij presunile.  Je pa priznal, da ga je pri nakupu ...

… je minila brez driske in drugih želodčno pogojenih težav, ki bi lahko bile posledica več kot en mesec pretečene smetane, ki sem jo po navodilih iz recepta, morala zamešati v nadev kokosove potice, ki naj bi mojim najljubšim mučencem, s katerimi preživim največji del svojega časa, prinesla vsaj nekaj sladkobe, v še en grenki ponedeljek v pisarni. Saj bi dala noter svežo smetano in prisežem, da je bila sveža, ko sem jo kupila, a kaj, ko se reči v mojem hladilniku tako hitro postarajo.  Ja no, lahko tudi ne bi nič spekla, a po lanskoletni obsežni operaciji 40. Mučencev, ki je bila v svojem bistvu kaznovanje, ker so pozabili na 8. Marec, letos nekako ni moglo iti brez zahvale, ker so se veliko bolje odrezali in tudi me smo se s pravočasnim opominjanjem veliko bolje pripravile in smo za 8. Marec dobile veliko rož in rafaello.  Ker se kokos s kokosom zbija, so tudi mučenci dobili kokosovo potico.   Ker me je skrbelo, če tista pretečena smetana res ne b...

... je opravljena.  Just in time mi je uspelo izdelati serijo AFŽ voščilnic, samo potem je zatajila Pošta sLOVEnije, ker sem jih jaz prepozno oddala in bodo šele jutri prišle do vseh naslovnic. To so tiste, ki so mi tekom let ostale v srcu, samo živimo precej narazen in tudi takim, zelo prijaznim in pozornim, ker ko npr parkiram svoj avto pred Košarkašičino garažo in tekom dopoldneva pada sneg, me zelo pogosto avto pričaka čudežno snega očiščen in zraven je za vsak primer še metla, če bi bilo slučajno še kaj za očistiti preden speljem. En majhen hvala, z rožami, ki ne bodo tako hitro ovenele in jih ni treba zalivat. Zdaj bom nekaj časa dala mir, ker sem se nastrigla in se nalimala in imam spet občutek, da imam kontrolo nad prihodnostjo, ker imam škarje in papir v svojih rokah. Če mi daš pa se lim, sem pa vsemogočna. Med vsemi rožami, ki sem jih danes dobila, so na častno mesto postavljeni "post it note" listki, ki sem jih dobila za osmomarčevsko darilo od Kakovost...

Oskarjevske fime običajno gledam šele čez povprečno osem let za tistim, ko jih dobijo. No, pri tem sem malo pohitela. Lady Gaga, klanjam se. Bradley Cooper, itak, ve se katero leto je bil dober letnik za delat ljudi. Ko bom velika, bom šla v Las Vegas.

Ko v besedah odtavam predaleč, se zalotim, da ti razlagam o objemanju dreves in o škripanju listja pod nogami. Pa o barvah in čopičih, pa kakšna je trava spomladi in rosno mlado listje takrat, ko je za štirinajst dni bukev zelena kraljica spomladi. Takrat namreč ni čas za škrlat. Ampak jaz vseeno prej in potem ostajam zvesta privrženka breze. Nekaj vilinskega je na njej. Nekaj nežnega je med njenimi vejami v zraku. Včasih te gledam, a le redko naravnost v oči. Bojim se namreč, da bi v mojih prebral kako se sprašujem, če si med tisočimi besedami, ki ti vsak dan iz ust spolzijo med prsti in se jih vanje ujameš v pogovorih z vsemi drugimi ljudmi, prepoznal mojo, kot tisto, ki je drugačna od vseh ostalih besed. Bojim se tudi, da če ti stopim preveč blizu, boš videl tisto moje ki si želi, da bi moja beseda ostajala dlje in bi jo še slišal v malem ušesu, ko bo večer, ko se svet umiri in ko utrip dneva utihne....