Drsalka, lovec na zvezde

Mislim, da je čas za zberem vtise, dokler so spomini še »sveži«.  Ja, no res, že od lanskega poletja dalje pišem in nič ne napišem kakšna se mi je zdela Kitajska. Po pravici povedano, ko sva s Tršico prišle nazaj, je bil občutek nadpovprečen. Iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da je bilo doma vse tako lepo zeleno, da je bilo toplo in ne vroče kot parnem kotlu, da ne švicah že ko samo pomisliš, da se boš premaknil, na Briniku sva bili skoraj sami med tistimi par sto ljudi, ker je v primerjavi s človeško maso, skozi katero sva se na Kitajskem vsakodnevno prebijali, čista osama in prava milina, ker vsaka vožnja z metrojem je bila bitka za prostor in ne moreš verjeti kako naš zrak diši. Pa to bi morali konzervirat in tržiti po svetu. Ampak že priti na Kitajsko je bila dogodivščina sama po sebi. Seveda je bil tajming popoln. Ko gredo Italijani na Ferragosto, se gre na Kitajsko. Pa pustimo ob strani, da je bilo to ravno takrat, ko pride v službi tista pred kolektivno dopustn...

Tistim, ki pravijo, da samo sanjajo ... Hvala :) P.S. Sanjačev je na tem svetu občutno premalo. Hm. Nisem se mogla odločiti, katera mi je ljubša, ker sta mi obe. Torej naj bosta obe. Priložnost je treba izkoristiti ;)  

Medtem, ko to pišem, tiščim s svoj kljun v posodo v kateri sem zavrela kamilice in preslico in sem noter nasula še precej nekih močnih eteričnih olj in zraven prepevam tole: Kot že zadnja v vrsti prebivalcev naše bajte, sem na najbolj Prešeren dan v letu fasala nek hibrid med orto prehladom in vnetjem sinusov in seveda so že od četrtka naprej vsi pametni in brithni kaj točno moram spiti, pojesti, nanesti nase in inhalirati, da mi bo pomagalo in če to snifanje, ki ga nocoj počnem že tretjič zaporedoma, ne bo pomagalo, si bom jutri zjutraj v nos zabila dva tampona in šla taka v službo in klic gleda kako me bodo gledali. Saj to že sama vem, da sem čudna. Pardon, popravljam, sem Čudaška, z veliko začetnico in piko na koncu.  V zadnjih treh dneh sem postavila nov osebni rekord kolikokrat na dan lahko kihnem in celo kolikokrat ponoči lahko kihnem. Štejem si v plus, da me ni položilo in držim svoje truplo v nekem ridotto pogonu in da ne glede na to kolikokrat sem kihni...

Ne, Januar ni bil mesec, ki bi si ga želela zapomniti in od tega zapisa naprej bo samo še izbriši, pozabi, živi dalje. Samo dve stvari sta bili taki, da jih ni za pozabiti, ker še vreme je bilo za en drek, kar pomeni monsunsko deževje in preuranjeno razcvetele zvončke. En večer tako zdaj proti koncu meseca sem šla v Cankarjev dom poslušat Vikija Grošlja in njegovo 50 letnico alpinističnih vzponov, ki so mi dali misliti. Glede na to, da je bil zraven pri toliko smrti svojih tovarišev, je bilo res tako kot, da ne ti, ti še nisi na vrsti in očitno res neko usodo prinesemo s sabo. Ker verjetno tudi sam ne razume čisto kako, da je on preživel, ker je rekel, da je bilo včasih res na meji in kaj je tista notranja sila, ki te žene v led in mraz, kjer veš, da boš lahko umrl in brez tega ne znaš živeti. Ob tem tiste kavč drame postanejo res plehke. Na koncu se je zahvalil ženi, za vsa leta podpore in strahu, ker če tako pogledaš, biti doma in ne vedet kaj se v gori dogaja, ali pa po dr...