Drsalka, lovec na zvezde

Nasmeh zdravnice. Falafel s humusom in pečen krompirček s papriko. Končno najdena, tista očem skrita kavarnica Stow v Mestnem muzeju v Ljubljani in tam najboljša kava. Nedeljski roadtripi. Ko nekoga s katerim se pogosto pogovarjaš, a ga končno enkrat res slišiš. Vonj sveže meta. Premirje z nekom, ki mi je prinesel v življenje veliko nemira. Uhančki. Delo s Copperfieldom. Zmaga duha oz počiščen pesjak. Rože, ki preživijo od lani. Mineštra. Zmaga na vaškem prvenstvu v kidanju gnoja. Luna in skodrani oblaki. Stare jablane, ki so spomladi zacvetele. Tulipani. Gospa, ki se je na ulici v Ljubljani ustavila, da bi povonjala španski bezeg. Trenutki kvalitetnih zafrkancij, ki olajšajo zpornijo večnih torkov. Vožnja po pozabljenih poteh skozi Baško grapo. Besede »verjeti, vrniti se, ostati in zaupati.« Sprehod v Bohinju in kako je zadel, ko me je ob slovesu poljubil na lice. Ladka gladina modrozelene vode, ki sem jo opazovala sedeča na obali in mir v duši. Piran na dlani.

Mislim, da je bilo zadosti tišine. Medtem, ko sem si jo vzela, da pustim, da besede obledijo, spomini malce obledijo in besede izgubijo barvo, sem ugotovila, da mi moje besede tu manjkajo. Ne glede na vse, kar sem razmišljala, da bi tole zapisovanje spremenila, bo ostalo kar isto, ker drugače ne znam. Biti ali ne biti, torej, če pišem sem. Saj sem bila tudi vmes, a res sem rabila nekaj mesecev, kjer sem se šla prisluhnimo tišini. Tišina je dobra. 18ka je posebno leto, definitivno in tale teden je vse samo še potrdil. Kot da se vse tiste nedorečene stvari, ki so leta visele nekje v zraku, čistijo. Dobro sem z vsem, kar je odšlo in mislim, da je bil skrajni čas. Sem pa ta teden imela čisto od blizu, priložnost ugotoviti, koliko res cenim življenje.  V bistvu se je vse začelo tam nekje v marcu, ko sem po pretekli petletki spet dobila vabilo, da se oglasim v referenčni ambulanti pri svoji osebni zdravnici, kjer sem z odliko naredila vse teste holesterola in sladkorja v...

Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...

Mislim, da je čas za zberem vtise, dokler so spomini še »sveži«.  Ja, no res, že od lanskega poletja dalje pišem in nič ne napišem kakšna se mi je zdela Kitajska. Po pravici povedano, ko sva s Tršico prišle nazaj, je bil občutek nadpovprečen. Iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da je bilo doma vse tako lepo zeleno, da je bilo toplo in ne vroče kot parnem kotlu, da ne švicah že ko samo pomisliš, da se boš premaknil, na Briniku sva bili skoraj sami med tistimi par sto ljudi, ker je v primerjavi s človeško maso, skozi katero sva se na Kitajskem vsakodnevno prebijali, čista osama in prava milina, ker vsaka vožnja z metrojem je bila bitka za prostor in ne moreš verjeti kako naš zrak diši. Pa to bi morali konzervirat in tržiti po svetu. Ampak že priti na Kitajsko je bila dogodivščina sama po sebi. Seveda je bil tajming popoln. Ko gredo Italijani na Ferragosto, se gre na Kitajsko. Pa pustimo ob strani, da je bilo to ravno takrat, ko pride v službi tista pred kolektivno dopustn...