Drsalka, lovec na zvezde

Včasih znam tudi brez besed nič povedati in ugotavljam, da mi to niti ne škoduje. Če sem tiho, potem več vidim. Tudi začutim bolj globoko. So ljudje, ki te res čisto minejo. Nadomestijo jih taki, ki trajajo in presneto, da imam kolena še zdaj malo mehka. Če kupuješ darilo je prav, da čisto enakega kupiš tudi sebi, da ga najprej preizkusiš sam in ga seveda takoj pokvariš. Reverzibilna analiza utrgane špage je pokazala, da sem jo nepravilo vodila skozi napredno tehnologijo zategovanja in spuščanja. Mislim, da sem dojela sporočilo vesolja. Zadosti je bilo 42 zategnjenih let in je zdaj čas, da poputim špago in bo kar bo. Če že ne drugega, se bom čez 42 let sama sebi smejala in si bom rekla, ma glej, bravo,  glih prou si bila usekana, da si vsaj probala. Ocvirkovca je orodje s katero se da dimplomatsko zbližati razprta stalšča in zakrpati medgeneracijsko razpoko. S polnimi usti je namreč zelo težko sintariti, nergati in grdo govor...

Je tako, da kakšen teden ni glih kot po jusu in ko se odločaš o tem, ali bi ga bilo dobro pozabiti, ali pomniti, zmaga pomnenje, ker poleg tistega, ko ti nekdo serje po glavi in ko od v službi od tebe pričakujejo, da boš napovedal prihodnost do leta 2022, kjer podatke vnašaš nekam, kjer je to treba   na pol ročno in si kot v trdi temi in si moraš večino itak izmisliti in na koncu bomo tudi v primeru, da bi ti kdo kaj povedal, itak realizirali nekaj čisto tretjega, ob predpostavki, da do leta 2022 v Severni Koreji ne bo nič eksplodiralo, je bilo tudi lepo in tako za si zapomniti. Bil je ta komad. Brez nostalgije po kakšnih dobrih starih časih. V ponedeljek me je do gležnjev namočilo v Ljubljani, ko sem cmokala od bolnic do centra in mislim, da se je kava v Zvezdi malo skrčila. Ja no, lahko je samo mene tako zeblo. Bili so pa neki odtenki Ljubljane, ki so mi prav padli v oči. Bil je čaj na tistem kavču, kjer nisem bila že od kresne noči. Naslednji d...

Sredi zmede nekega povprečnega tedna, kjer sem doživela nauk, da lahko kakšno stvar kapitalno »zaserjem«, je definitivno najsvetlejši preblisk prilično napetega in sorazmeroma tečnega ponedeljka, bilo sporočilo, ki mi je želelo uspešen začetek tedna.  Od tam naprej o tednu res ne bi, ker je bil nekaj vmes med invazijo tujcev, vesoljnim potopom in apokalipso in kjer sem se naučila, da nikoli nikoli nikoli več na maile ne bom odgovarjala v afektu hude notranje zmedenosti in z načinom, ki je odgovori vsemi, ker majkemi, da ko malo na svoj način in milo rečeno malo z uporabo sočnega besedišča, odpisujem misleč samo sodelavcem, je noter že od prej lahko ostal tudi kdo, ki mu nisem mislila odpisati, ker sem njega sočno opisovala in žal z google prevajalnikom tudi Slovenščina ni več pretrd oreh, da glavna zvezda mojega sočnega besedovanja ne bi znala razbrati, da pišem o njem in da sem ga res krepko polomila.  V paniki, ko sem čisto po naključju ugotovila kako sem ga p...