Drsalka, lovec na zvezde

Najprej moram priznali, da sem Veliko noč vzela dobesedno in sem včerajšnji dan trenirala vstajenje s kavča, dobesedno, a po dejstvu, da sem po zaslugi Poligolotke, premagala moj potičji urok, sem si to res zaslužila. Pa še dan je bil poln nizkega pritiska in niti kava ni zmogla držati mojih oči odprtih in morala sem prebrati še zadnjih 250 strani » In dobila je krila « in   ko sem se že namenila ven, se je pa vlilo kot iz škafa in se potem ni več zvedrilo.  Kot sem že omenila, je Poligolotka naštudirala kateri recept za potico je na Kulinarika.Net, dosegel najboljšo oceno in potem sva se dogovorili, da ga bova simulatno testirali. Zdaj vem, da je moja pekarska tehnika primerna samo za tako imenovano Nočno potico, kjer vse sestavine skupaj spajdašiš zvečer, potem greš spat in zjutraj stvor zbašeš v pečico za eno uro. Edina tehnična napaka je to, da sem jaz čas pečice podaljšala za 15 min, ker nisem mogla verjeti, da vmes dejansko ni nič eksplodiralo in zadeva ni nara...

Določeni tedni so sestavljeni iz niza dogodkov, iz katerih lahko potem rečem: »Dober teden je bil,« ker na koncu šteje tisto, kar si puščam v spominu.  Sploh, ker je torkova nevihta, ki me je na 100 metrih, kljub mareli, premočila do kože, a je naslednji dan naredila, da so tulipani čisto dokončno razcveteli in so breze pognale tiste svoje nežne listke. Pa moj rdeči javor je ozelenel, tudi če bi dejansko morali biti rdeč, ker sem ga lani za rdečega tudi ne ravno poceni plačala. Izkazalo se je tudi, da sem določene hortikultularno cvetlične zadeve okoli hiše res malo preveč porezala lasni jeseni, a naj bo to maščevanje zato, ker so mi posekali španski bezeg. Trenutno stanje je tako, da še vedno zdravim moj 149,99 Euro drag žulj na levi peti, ki je cena čisto novih pregrešna dragih Salamonk, ki sem si jih kupila za nagrado za mojo delovno uspešnost zadnjega kvartala in to preden mi je 1. Aprila pisala država in mi v pismu napisala, da se ne heca in da od mene pričakuje,...

Moram priznati, da se je vesolje več kot očitno usmililo mojega kislega jogurtovega duševnega stanja in mi je odgrnilo temne zavese v glavi in skoraj bi lahko rekla, da sem z glavo zadela v navidezne oblake in se mi je verjetno zato malo zavrtelo in mi spodneslo tla pod nogami. Ne vem, mogoče so bile temu krive narcise, ker ko jih vidim nasajene in cvetoče v celih zaplatah sredi betonskih urbanih naselij, postanem mehka v kolenih in prične se mi kolcat.  Ne morem reči, da je bilo odpotovanje nekam tja gor na sever Nemčije čisto brez zapletov, ker nikakor nisem pričakovala, da bomo konec marca imeli 25 stopinj v senci, da se mi bo čokolada v kufru talila in da so se sodelavci spraševali, če je mrbit dobro, da gremo na letališče vsi skupaj z istim avtobusom, ker zna biti, da jo bo moja čudna vremenska potovalna karma kaj vmes zagodla.   A bilo je dobro, vse do takrat, ko me malo pred odhodom aviona, sodelavci opozorijo, da so me klicali po mikrofonu in da naj se zglasi...