Drsalka, lovec na zvezde

Kakšen dan je tako, milo rečeno, precej uporabniško neprijazen in ne samo to, da se zbudim kot, da bi celo noč ležala s križem narobe obrnjenim in me razbesni že samo stikalo, s katerim ponavadi prižgem luč in včasih mi pred tem celo ne uspe brcniti v mizico in medtem, ko poskušam pobiti budilko na telefonu, razmišljam, če se ne bi zavlekla nazaj pod odejo in vklapljala dremež do nezavesti oz vsaj do tam, dokler duha ne spravim v stanje, ko bom besna sama nase, ker nisem šla od doma petnajst minut prej in tako ne bi obtičala deseta za tretjim avtom, ki se niti na ravnini nikamor ne zmakne in če vsi skupaj stopimo fejst na gas potegnemo celo do 60 kmh in mi avto pred menoj v ovinku bremza naravnost v glavo in takrat povprečna hitrost pade tudi pod 40 kmh in za povrh še na radiu še Rock radio vrtijo same zatežene komade, ali pa ima tisti tip, ki res grdo poangležuje lepe slovenske besede, glih res dober dan in je poln govornega navdiha. Ko le privlečem svoje truplo v pisarno...

Prosim za trenutek samo bodiva. Čisto tiho. Ker tišina je spletla vez med nama. Da ne pretrgava nitke.   PS: nit na fotografiji je sposojena, šivanko še iščem, škarje in platno tudi.

Zavita samo v meglico. Kot kaplja dežja nežno, polzim, počasi, ti z dlanjo dol po hrbtu. Iščem tisto tvojo, najbolj mehko in toplo točko. Tam svojim prstom pustim da nate rišejo oblake, dokler ti ne zmanjka sape in se razcvetijo vrtnice. Sledi tišina, prepletena bližina traja in nežno žgečka kot bršljan.

Ne glede na vse in ne glede kolikokrat bomo rekle, da nam je vseeno in da v resnici ni nič treba in klinc gleda emancipacijo in pravico, da same prenašamo svoje težke škatle in menjamo žarnice in to, da smo manj plačane za enako delo, da visokostrokovno zasedamo manj odgovornih mest, da ko se že dokažemo, se moramo še vedno dokazovati in da je klinc, če se že rodiš deformirano alergičen na umazano posodo, kupe razmetanih cunj, ne-cvetni hišni prah in umazanijo in odkrit pokrov na wc školjki in te kot po čudežu umazanija na in v avtu čisto nič ne moti in jo z lahkoto ignoriraš. In to, da ni vedno lahko preživeti v ženskem kolektivu, ali pa stati in obstati v bolj moškem svetu, da je včasih nerodno, ko bi morala odločno udariti z roko po mizi in res kvalitetno znoreti in jo dati komu na gobec, a vse kar tvoja notranja moč zmore dati od sebe je to, da spremeniš agregatno stanje in se utekočiniš kot Prismodetova Mrtva rekla in je ni žive vode in šminke na tem svetu, ki bi skrila solz...

Ja, ta teden sem na pusta poromala na pepelnico v Bosno in ta pot je preizkušala meje mojega potrpljenja, notranje moči in zaupanja v srečne konce.  Saj bi me pred štartom precej manj skrbelo, če bi že bila kdaj v naši firmi v Bosni, česar sem si čisto sama kriva, ker sem bila tudi jaz povabljena na otvoritev, samo kaj, ko je avtobus štartal ob 4:30 in sem se jaz ob tisti uri našla v pižami v kopalnici in če bi mi že šlo teleportiranje, mi res ni šlo odločanje, da kaj bi oblekla in so šli brez mene … Ja no, bolje bi se počutila, če bi vsaj približno vedela kako je dol, a iti prvič, ponoči in še s 4 Korejci v avtu … Ne, noč pred štartom res nisem najbolje spala, ker verjetno je moja biti nekje v njeni navajenosti popotovanj z mano, že malo slutila, da bo to spet ena epizoda za »A je to« risanko.  Najprej sem morala preživeti torek, in sicer v zelo dobri družbi cenjenega kupca, kjer nam tudi, če se nismo glih dobro pripravili, vseeno kazalo dobro in smo naredili pre...