Drsalka, lovec na zvezde

Redkokdaj sanjam besede, a ko sem se danes zjutraj zbudila, so me prav zaščemele na jeziku. Vse tiste, ki niso bile povedale, ker jih ni bilo treba. Ker je bila mehkoba v dotiku. Samo za ped prostora med nama. Blazinice tvojih prstov iskajoč moj misli, ki so mi počasi, v kapljicah polzele po hrbtu, kjer če zdaj zaprem oči, jih še vedno v živo čutim na koži. Jaz na valovih. Toplina nekega južnega morja. Globine tvojega diha. Sence, ki sva jih risala na stene, ko sva vzletela. Še najdem na sebi tvoje pristne odtise. Še v temi znam narisati iste mehke loke in kroge a res ne vem, kje se konča tvoja in začne moja koža. Tega nikoli ne bom vedela. Tudi ti ne.    P.S.  Zapisano, ker sinoči so se mi v sanjah res prikazale besede. Ne vem, kje so bile, a naj ostanejo tu in mogoče jih najde pravi prejemnik in mu bodo kot kocka ledu za vratom, za trenutek, ko spomni oživijo sredi rutine dneva.

Če je kakšna stvar, ki me zadene naravnost v bistvo, je to tisti trenutek, ko v zraku prvič zadiši po pomladi in to je bilo v četrtek tudi, če je ponedeljek začel čisto zimsko, ko sem peš drsala navzgor po ta najbolj položni smučarski progi našega lokalnega smučišča, da sem se pridrsala do bajtice z apartmaji, kjer sem najprej poskušala vlomiti v napačnega, ker glej ga zlomka, potovanje človeka skozi čas včasih le prinese tudi čas za obujanje spominov in za smeh s sošolko, s katero sva skupaj gulili klopi na faksu, kjer smo v tretjem letniku imele podjetniško seminarsko nalogo, ki je bila priprava poslovnega načrta za poljubno podjetje, kjer smo kolebale med pasjim hotelom in turistično kmetijo.  Po pro in contra analizi je zmagala turistična kmetija, ki smo jo poimenovale Pri petih marjeticah in ker so bile preostale štiri bolj mestna dekleta, je teoretično praktična lokacija postal naš ranč v Severni Kaliforniji, kjer smo zadevo skozi močno pretirane razpoložljive kapaci...

Včasih rabim dan, da se odklopim od stvari in ljudi, ki jim pripadam in sem ta en dan čisto samosvoja. Včeraj je bil tak dan in šla sem v veliko belo mesto, kjer sem navsezgodaj imela en kratek opravek, potem sem pa se spustila po poti spominov in obredla svoje najljubše točke, ki sem jih enkrat celo že ubesedila v svojem starem brlogu . Takrat, ko sem tisto pisala je bila pomlad, tokrat jo še čakam in z njo tisti vonj, ko zacvetijo forzicije in tulipani in ko vsako leto začenjam verjeti, da nič ni še izgubljeno in da upanje umre šele s človekom. Saj v to o upanju itak verjamem tudi zdaj pozimi, a kakšno zoprno, globoko temno sivo jutro ga res ne morem odmrzniti in potem se malo smilim in lezem sama vase. Do prve kave, ki jo po novem ne pijem več na tešče in mi tako bolj paše. Tudi včeraj sem po dvestopedesetih redno zaposlenih letih, v blaženem miru pila kavo ob 10h zjutraj v Zvezdi in opazovale mestne gospe, ki se dobivajo tam ob kavi in ob klepetu. Rituali, ki potem ...

No, pa gremo, naprej v nov mesec. Kdaj in kam je izginil Januar ne vem, a definitivno ni bil dolgočasen. Tista misija je bila nepozabna, parterja oz sotrpina na misiji dva izmed najboljših, ki bi si jih človek lahko želel na taki poti in spet Kaiser Melange po skoraj desetih letih, je bil odličen in škoda, ker ponavadi tam mimo vedno potujem v drugačnih zasedbah, ki imajo pred sabo samo cilj in ne tudi postankov na poti. Mislim, da sem potem naslednji dan govorila od 8h zjutraj do polnoči in zna biti, da je bilo to malo preveč za mojo čeljust in se potem v soboto pri kosilu zavedla nečesa, kar bi lahko bilo rahlo boleč   modrostni zob.  Ok, zob se je potem preko nedeljskega jutra, skozi ostro britje višinskega vetra, spremenil v nekaj, kar bi lahko bilo vneto uho, ko sva s Košarkašico končno osvojili najin dolgo načrtovan Bevkov vrh, ki zahteva res temeljite psihofizične priprave, pravo strategijo dostopa in vsaj dva vmesna tabora, da se človek navadi na viši...