Drsalka, lovec na zvezde

Danes se izteka 16ka in na okna se je narisal večer in jaz pišem in luna je tako nekako čudno v mlaju, da izgleda kot, da bi bil lunin mrk in zna biti, da je to astronomsko posledično dejstvu, da se je danes izkazalo, da je naša od sveta pozabljena vas oz še bolj točno, naša bajta, v istem časovnem pasu kot otočje Kiribati, ker v Novo leto smo vstopili istočasno in tudi mi smo novorojeno leto pozdravili bučno, z veliko vzklikanja besed, ki jih tu ravno ne bi ponavljala, z ognjemetom v katerem so se bleščale vse zvezdice tega, s čim lahko drug drugega bolj obtožimo in smo pokali petarde iz pretežno vsega tistega, na kar smo se pripravljali, da si bomo povedali šele čez ene par mesecev in smo kar dobro zadnje mesece basali pod tepih.  Človek bi skoraj rekel, da smo bili za sosede, a hvalabogu, nobeden ni glih blizu, na prvo poslušanje kot eni taki ne-islamski, a vseeno skrajneži in je bilo vse skupaj teroristični napad na nič hudega sluteče silvestrsko vzdušje, ki je na ža...

V bistvu ne vem kaj bi si mislila o malih čudežih. Če bi me vprašal teden dni nazaj, bi te že samo ob besedi Božič poslala v tri krasne, potem bi nadte spustila svoje podivjane pse, potem bi ti jih nasula, da bi komaj nesel, potem bi delala paniko tam, kjer je že itak bila prej panika, potem bi ugotovila, da je šlo vse skupaj v maloro in da kar koli naredim, ne bom zmagala v bitki s časom in z roki in glasbenimi željami vseh, ki so mi pristajali v poštni nabiralnik in potem bi bila jutra, za katera ne bom trdila, da se niso zgodila in ko bi se prebujajoča v postelji poskušala spomniti vsaj enega res dobrega razloga, zakaj bi lahko naslednjih par let ostala pod kovtrom in se tam skrivala pred izzivi (ne problemi, ker ti vsebujejo v sebi negativno noto, ki ne paše v veseli December) in se delala, da za svet ne obstajam.  Ko bi bila sreda predprazničnega tedna, bi za Dedka Mraza (ker v Božička ne verjamem, ker tudi ne smem verjeti v Coca Colo) imela samo eno željo in to ...

Ne moreš verjeti kako dolgo se lahko neke nedokončane stvari se vračajo, kar nekako trajajo in jih ne moreš spraviti iz sebe. Niz spodletelih poskusov, toliko napisanih besed, toliko dvomov in prepričevanj na res dolgo razdaljo, toliko tistega kaj bi, če bi in kljub temu, da sem že milijonkrat vse premislila, ni pomagalo. Nekaj je bilo v meni, da nisem mogla stran in zaloputniti vrat za sabo. Rabila sem tisto, da kaj bi, če bi, vsaj enkrat postane, da je bilo, v dotiku, resnično.  Zdaj vem, da sem najbolj živa, če grem daleč stran iz svoje varne cone. Če še večer prej ne vem, če si upam. Ko nekako po tiho čakam tisto sporočilo vesolja, da potem lahko rečem, da saj sem hotela, a je vesolje spet naredilo tako, da je nekaj prišlo vmes in se ni zgodilo. In potem ko se pol noči prebujam in se obračam in se sprašujem, če sem sama pri sebi in bom res šla tja in kaj se bo tam zgodilo. In zgodilo se je, lepo in nikoli ne bom pozabila tiste bližine. Potem je prišel res veličas...