Drsalka, lovec na zvezde

Ne, ne sekiram se, le napisati moram, da bo postalo resnično in potem se bo posušilo na zraku. Ker pritisk v glavi moram izničiti.  Dejstvo je, da ne moreš verjeti, a največje dileme se razrešijo čisto same od sebe. Beri v prevodu, razrešijo se, če moj jezik ne more biti pri miru in potem reče točno tisto, kar glava polna skrbi misli, brez da bi zadevo zavil v celofan. Definitivno je spretnost plahutanja s trepalnicami, globokih pogledov, še globljih dekoltejev in narejenega občudovanja šla mimo precej daleč stran od moje biti in po pravici povedano, mi niti ni žal, ker presneto, kako naj preživim življenje tako, da sem nekdo drug. Ja, zdaj je tako, da sem izpovedala svoje strahove in s tem verjetno dregnila točno tja, o čemer nekdo ne govori, a zna biti, da nisem bila zelo daleč od resnice in zato je molk, ki sem ga dobila nazaj res najboljša obramba. Ampak vseeno je bolje, da sem to naredila zdaj, kot pa da potem preživim dva meseca neprespanih noči, sprašujoča se kdo ...

En dragocen moment za vse tiste momente, ko viharim v kozarcu vode; ko se me vesolje obstreljuje s čudaškimi sateliti; ko bežim pred krvoločnimi jazbeci; ko vem, da čisto nič ne razumem, pa vseeno vztrajam dokler ni skoraj prepozno in skoraj prepozno ni nikoli, ker vedno zmorem še eno etapo, ki je čisto nič manj ne razumem, kot vse tiste prej; ko stegnem jezik takrat, ko res ni treba; ko me je preveč, ko bi bilo bolje, da bi me bilo premalo in ko mislim, da sem tik pred tem, da bo konec sveta. So besede, ki si jih moram izpisati in nalepiti na steno zato, da me zadenejo v čelo vsakič, ko samo pomislim, da bi jih pozabila. Hvala nekomu, ki mi jih je napisal. V nekih drugih časih bi ga označila za heroja, danes mi daje upanje, da sicer so ogrožena vrsta, a še obstajajo in da ne pozabim.

Mislim, da sem danes skonzumirala tako dozo jasminoveča čaja in kave z aromo temne čokolade in posladkane z medom, da bom naslednjič zaspala leta 2034, a dokler okus traja, naj bodo tudi moji podočnjaki tega vredni. Medtem, ko se zunaj počasi dogaja jesen, imam rada te umirjene nedelje, ko mi res ni treba nikamor oditi in si človek lahko vzame čas za počasno pečenje krompirja in razmišljanje o odtenkih opečnato rdeče. Veselijo me tudi taka jesenska ponedeljkova jutra, ko se vsako peljem mimo drevesa, ki se po-jeseni drugače kot ostala drevesa. Je eno tako nikakvo staro drevo, ki se je postaralo ob cesti, a letne čase menja s stilom in potrjuje pravilo, da kaj ti bo polna krošnja, če tvoje veje niso lepe.   In ko rabim občutek, da sem si očistila dušo, potem grem in naredim revizijo po omari in vem zmečem tiste kose garderobe, ki so se od žalosti obesili na obešalnik in dnevno svetlobo vidijo samo še med odpiranjem in zapiranjem vrat od omare. No, danes je bil ta...

Včasih je pač tako, da se moram sprijazniti, da edina stvar, ki jo razumem, je to, da nič ne razumem, da nikoli nisem razumela in tudi nikoli ne bom. Vem, sem preveč mehka, preveč lahkoverna, preveč dobronamerna, preveč me je lahko oviti okoli prsta, preveč naivno verjamem, preveč globoko se mi usede lepa beseda in preveč verjamem, da so ljudje dobri in ko so enkrat odrasli, se med sabo več ne igrajo s čustvi. Skratka preveč verjamem v pravljice, preveč upam na srečne konce in kar je preveč je preveč.  Nekje sem prebrala, da ne pluj s tokom, bodi tok. No zdaj vsaj enkrat lahko rečem, da sem bila tok in v tistem toku še vedno plujem za ladjo. Trenutno mi ne gre dobro. Ni lahko priti do tam do tja, kjer je vse kul in lahko rečeš, da se te čisto nič več ne dotakne, ker je vmes zelo veliko let, ko ničesar ne razumeš, a zdaj vsaj vem, da se ničesar res očitno ni dalo spremeniti, premakniti z nulte točke in kakorkoli drugače začarati, ker takrat stvari niso bile še zrele, ...