Drsalka, lovec na zvezde

Ja, ringlšpil je spet v teku in jaz drvim za enkrat naravnost dol in pri tem si ne upam še čisto odpreti oči. Kakorkoli, odmor je bil odličen, mislim, da tiste tri tedne je bilo prisluženo v lastnem soku in sem si res spočila in malo prav že pričela pogrešat svoje najljubše zblojence, iskalce svojega lastnega smisla in poklicne nakladače, ki kjer če bi besede gorele, potem je to definicija večnega ognja. Mislim, da sem se prvič po zelo dolgem času spet počutila čisto spočito v glavi in čisto v stanju in v pogumu, da grem nazaj in še kaj zafrknem. Verjetno zna biti, da je kaj vplivalo, ker en čisto slučajen pit stop med oddihom je bilo Medžugorje, kjer se mi ni nič prikazalo, sem pa med mini romarskim vzponom proti vrhu Križevca, mislim da tam našla točno tisto odpuščanje, ki mi je manjkalo do točke, da sem lahko odpustila sama sebi, da kako nisem prej spregledala, da v določeni situaciji, z določenim človekom, se situacije in besede samo ponavljajo in nikoli ne bo srečnega konca ...

Včasih je tako malo treba in vse stvari najdejo svoj smisel.  Zadosti je npr, da si v pričakovanju, da bo pot krajša in manj strma, naložiš v ruzak še eno drvo, ker si misliš, da majkemi, da to pa še zmorem in potem lezeš v tisti hrib in nad tabo se odvija pospešena vremenska napoved, ki je dan prej pravila, da bodo šele popoldan plohe in si odprava reče, da do takrat bomo mi itak že nazaj dol in potem se poletje nenadoma ohladi, da ti je čisto kul, da za sabo poleg drva na ruzaku, vlečeš še še windstopper, termoflis, kapo, klobuk, rokavice, dežne hlače in pelerino in dva litra vode, ker sem v pričakovanju pospešenega izparevanja v lastnem soku pričakovala, da bom več trošila kot pa grozeče fasala z vrha, med tem, ko sem gledala pod noge, ker mi res ni treba popraviti pokvarka gležnja, ki se sam od sebe čisto lepo popravlja, če ga pustim na miru in si ga dodatno ne zvijam in ker nisem upala preveč gledat v dolino, ker je je bila tam spodaj moja izvedba Solz v dolini Šentf...

Če človek hoče, potem se sile vesolja usmerijo v to, da gredo z njim in tako s pogojno uporabnim gležnjem, ki je odpovedal tik pred Kirgizijo in to na dan Putinovega prihoda v SLO dejansko prideš na Kriške pode, kamor hodim že več kot eno leto in pri tem se je izkazalo, da nazaj dol niti nisem prišla tako zelo polomljena in tisti kafe pred kočo je res stekel direkt v žilo in fotodokaz bo romal v zahtevek za povrnitev stroškov na račun tiste flaše vina iz Umbrije, ki ne bo izpita, ker pač človek se tik pred zdajci lahko tudi premisli, v katero smer jo bo mahnil. Tako je, če se na pot odpravljajo same babe … Ocvirek zelo zgodnjega jutra, od tam, kjer cesta zavije za Trento in sta dva policaja že ustavljala promet, ker je bila cesta cez Vršič iz Putinovsko varnostnih razlogov uradno zaprta, je vprašanje policaja, ki je mojo teto, ki je vozila vprašal, da kam gremo in ona mu je rekla, da v Zadnjico in on potem nazaj vpraša: »V čigavo zadnjico pa greste?«  Sem pa v ...