Drsalka, lovec na zvezde

Zagotovo nisem človek za slovesa in zato sem zelo vesela, da sem preskočila petek, ko je Košarkar imel svoj zadnji dan za našo mizo in zvečer ga je pot že odnesla tja daleč, v mrzlo in mrzlo Estonijo, a tam je njegova ljubezen doma. Najraje bi se naredila, da me ni in na hitro in čim bolj kot, da me nič ne gane, a me je tisti zadnji je stisk roke, hitro slovo in srečno, v četrtek pozno popoldan, zadel ta mehko meso in sem morala pogledat stran, ker so se mi solze nabrale v očeh. Nekako smo se zelo dobro navadili na sobivanje v našem sivem in prepišnem kvartirju. Poliglotka in jaz, kot sivi eminenci, ki npr sta morali mlečnozobima Košarkarju in Kolesarju razlagati, kaj je to skupina A-HA in kako je bilo biti najstnik v 80ih, ko sta se onadva šele rodila, Košarkarja poučevati o vseh prednostih v vitaminski zasnovi zelenjave, ki jo je jedel samo, ko je bila že sprocesirana v mesu in definitivno sta zmagala s svojimi po-zajtrki, malicami, v odločanju kaj in kje bosta jedla kosilo, pos...

  Tole kar se bo zdaj zapisalo, ima namen biti opomnik, da me udari natanko v sredino čela, ali pa špikne v rit, za tiste dneve, ko se izvlečem ven iz temnih in prašnih kotov moje jame, potem kot kup sesirjene nesreče sedim tam tisto mojo vlažno in prašno jamo tako, da čutim vsako kapljo vlage posebej, kako mi kapne za vrat in imam žulj na levi nogi in mozolj na nosu in fleke od premočnega sonca po frisu, kar se mimogrede je letos že zgodilo vsaj enkrat in tulim v luno, ker ni zvezd in ko jamram, da zaradi gozda ne vidim dreves in kako sem čisto sama ostala na svetu, potem ko sem povzročila vesoljni potop, kjer sem seveda, kot je že zgodba mojega življenje, prišla v kombinaciji, da je me bilo preveč, ko je bilo prostora samo za premalo in sem zamudila vkrcanje na Noetovo barko, kjer je bil žur. Opomnik št. 1: Sem že čisto pozabila kako izgleda, ko dejansko se z nekom pogovarjaš precej na razdaljo, ampak to definitivno precej na razdaljo in v komunikaciji ni trobesednih ...

Oz to je dejansko bil mesec maj, ki mi je en tak mesec, ki ga je dobro uživati po malem, z občutkom in tako, da se ti vse pore prepojijo z vonjem po divje rastoči travi in po cvetenju na tisoč in en način in s petstotimi barvami in ko so dnevi dovolj topli, da niti zvečer ni hladno.  No, letos je prišel, se zgodil in minil še preden sem trenila z očesom in tako, da je kot, da bi bila v lunaparku, privezana na sedež najhitrejšega ringšpila in mi nad glavo visi tabla z napisom: »Drži se dobro, ker gremo od začetka do konca na poln gas, brez vstavljanja in padali bomo v prosto.«  Dobro je to, da vmes nisem bruhala. Če vzamem ven eno večerjo, ko sem bila lačna kot volk in me je v eni nemški oštariji zagrabilo, da bi jedla solato s kumaricami, paradižnikom, neko posebno gumasto salamo in tenstanim krompirjem, kjer si je moj sestradan želodec predstavljal solato v razporeditvi, da gro količine gre na paradižnik in kumarice, mini pa na koščke salame. No, ko sem bila pos...