Drsalka, lovec na zvezde

Saj vem, da živim v preteklosti, a odločila sem se, da to bom pa še napisala, ker pišem že, sem hotela napisati zadnja dva tedna, potem pa zdaj ugotovim, da na koledarju piše 24. Januar. Presneto, ne vem kam je odneslo najbolj post-depresiven mesec leta in še zebe me ne za povprečno -7°C. Ampak vseeno, kaj je tisto zadnje, ki mi je ostalo od 15ke in bo še končalo tu noter v besedah? Definitivno vzpon na Kobariški Stol, ker pred tem sledilo pol leta poskusov, slabega vremena ravno tisti vikend, ko je bil v planu ali pa enostavne in klasične lenobe. Sploh, če je konec decembra in termometer kaže pozno pomlad in je zunaj tisoč sonc in potem, ko v potu lastnega čela in z zgrizenimi koleni sediš na vrhu in piješ čaj iz tiste termovke, ki je bila zgodnje poletno Korejsko Starbucks darilo, te samo od sebe potegne še malo dlje do Muzca. Tam nekje vmes se zaveš, da je mogoče že ura malo pozna, ker kljub pozno pomladnim temperaturam, so ure dneva še vedno decembrsko krajše, a si misli...

Z zapisanim nisem še čisto v 16ki, ker hočem biti temeljita. Drugače pa sem že globoko zabredla, da slučajno ne bi bilo kakšne pomote in bi kdo mislil, da sem obtičala v vmesnem prostoru in čakam, da se bo začelo.    O ja, začelo se je na polno in po tem, kako je Velikoroki zadnja dva tedna zelo prijazen z mano in subtilno zaznava in javno hvali vse moje subtilno paranormalne zaznave, kjer moram priznati, da eno sem res imela tako, da sem malo spravila ob sapo njega in še nekoga, ki res zna veliko, sklepam, da nekaj naklepa in ta naklep se zna rezultirati v novih izzivih, oz novi pošiljki cenjenih strank, ki naj bi jih moja malenkost prevzela, ker so itak samo malenkost in take malenkosti, po njegovem, opravim z levo roko. Ne razumem pa, zakaj ga potem tako moti, če v takih primerih potem v službo hodim samo še tako, da zjutraj vstajam na levo nogo in to potem občuti v moji pisni, besedni in nebesedni komunikaciji. Nič, v tem primeru mi ostane samo to, da počakam in v...

Ja no, tole je ostalo nič zapisano na papir in zgolj na čakanju v moji glavi, ker nekako me je čas prehitel in se je koledar odvrtel prehitro in v zelo dobrem tednu oddiha med Božičem in Novim letom, mi je času kar nekam ušel med prsti.  V bajti so se dogajale selitve narodov, Prestolonaslednik je spravljal šaro iz dveh (kakor se je zdelo pred pričetkom preseljevanja) majhnih sob, a po količini stvari, ki so se našle v tistih dveh sobah in eni na pol prazni, človek ne more verjeti, kjer so lahko bile. Na predpredbožični dan sem se tako s težavo prebila do svoje rezidence, na predbožični dan je bilo zaključeno malanje sten in rezidenca je izgledala kot Hirošima dan po … Na Božični večer smo čistili kot zmešani in v zmešnjavi skoraj založili Jezusa.  Med vsemi stvarmi, ki so se nekako našle in sploh niso bile pogrešanje, je tako nekako moj šivalni stroj. Po hitrem postopku sem ga skrila nazaj v temo, da se gospa mati med prihodom na kosilo, ne bi slučajno obregnili...