Drsalka, lovec na zvezde

Presneto, da me spravi v obrate, ko pomislim kako je lahko en tak majhen mulc tako presneto brihten, da ko govori lisici o neki vrtnici in mu ona na koncu pravi, da si vedno odgovoren za tisto, kar udomačiš, to tudi razume. In ni res, da je bistvo res očem nevidno in da kdor hoče gledati, mora to početi s srcem, ker enostavno srce včasih ne zmore več in morajo oči zamižati, ker se mi od teme v glavi zavrti in me prime, da bi se sesedla in posula sama vase, ampak ne, tokrat ne bom, ker če me ima držati na nogah sama trma, bom šla dalje in za prmej ne bom izpulila niti enega žeblja iz tistega mostu, ker vem, da bo prišla poledica in da za vsako rit palica raste. Nekam v tisto knjigo so papozabili dodati poglavje o potrpljenju, ki ni neskončnoin pride točka, ko vsega porabiš in te samo geografska razdalja reši tega, da te ne koncu ne obsodijo zaradi umora s spenjačem za papir, ker bi tako z vsem svojim besom, ki se privali iz tega, da te nekdo špikne tja kamor res ni treba in...

Ne bom rekla, da mi ni všeč, ko imam občutek, da se stvari odvijajo hitro, da se povsod polno dogaja in imam občutek, da se moram dobro prijeti za volan, ker če ne me bo odneslo iz ovinka in ko pridem do situacije, ko me malo stisne v želodcu, kot npr to kolikokrat se lahko zelo kmalu v Oktobru na poti od doma do Brna in še malo naprej izgubim, ker grem sama z avtom. Saj vem, še Velikorokemu ni bilo čutiti prav lahko pri srcu, ko me je samo poslal na misijo, a če ni druge,vem da se mora in tudi vem, da tudi če na poti res kapitalno zabluzim in mi nekje vmes zmanjka bencina in se mi pokvari avto, tam nekje do novega leta bom nazaj. Če slučajno takrat ne, pa definitivno do začetka Februarja, ker ni šanš, da zamudim svojo težko pričakovano Burmo, ki je že požegnana od vseh malih bogov in imam že čisto novo (zdaj sledi poudarek) POLETNO spalno vrečo, ki samo čaka … In za v Burmo bi kar že jutri spakirala, ker imam včasih občutek, da mi zmanjkuje potrpljenja z ljudmi.  Saj re...

Ja, veliko se prevažam v krogih na vrtiljaku zadnje tedne, ki se že nabirajo v kakšen mesec ali dva in res se strinjam s tem, da se živemu človeku vse zgodi. Kot npr to, da ta teden, ko je bil teden polne lune, se ob jutrih vozim v koloni malih avtomobilskih kamikaz, kjer ok zastopim, da tisti, ki je prvi v naši mali koloni, ki se lepo jutranje in deževno umirjeno cjazi za enim kamionom, ki niti ni najpočasnejši na svetu in kakorkoli že, tip oz človek za volanom dobi navdih, da ima vsega poln kufer, ker se mu mudi in bo (ne najbolj počasen) kamion na svetu prehitel čez neprekinjeno črto, ki čez manj kot deset metrov pelje naravnost skozi nepregleden ovinek in da, seveda smo vsi imeli bele členke na prtih na rokah, ker smo stiskali volan, škrpali z zobmi in tisti, ki je pripeljal izza ovinka po nasprotnem pasu, je po vsej verjetnosti bil v trenutku čisto buden in je pohodil žlajf in potem je tudi kamionar pohodil žljaf in na koncu smo si vsi brisali potne sage z čela in si odda...