Drsalka, lovec na zvezde

Nekako se moram od julija posloviti z besedami in ne res gre drugače kot, da si čestitam, da sem ga preživela pri sorazmeroma (še) zdravi pameti in z nekoliko obolelimi mišicami sedala, kar mi gre naravnost v nos, ker letos se imam za kar v dobri kondiciji (metaforični in dejanski) in da mi en dan lastnoročnega izkopavanja krompirja (žal tudi letos ne kaže, da bomo na njivi našli kaj nafte, a vem, da enkrat bo pritekla in to ne iz traktorja), ker ta dan je bil prosim lepo šele za ogrevanje in takoj, ko bo vreme dopuščalo, sledi še naslednjih neskončno dolgih in blatnih 40 vrst in res ne zastopim, kako lahko motika v roki v pol sklonjenem položaju pusti take boleče posledice na mojih sedalnih mišicah, da zdaj trdim, da ne morejo biti moje, ker prosim lepo, saj vsake kvatre enkrat naredim tudi kakšen počep.  Na koncu prvega dneva sem dojela, da dejansko krompir bi bilo najlažje izkopavati, ko si ležeče na kavču, le rabili bi več prostovoljcev za nošnjo veder kamor se odlaga ...

Priznam, občasno imam težavo z kombiniranjem pravih sestavin v svojem življenju iz tisto, kar iz miksa nastane ni ravno bogvekako užitno, ma ko na enem izmed družbenih omrežjih zjutraj preberem status: »Smo na poti v Rim«, zvečer pa preberem zelo zelo zelo žalosten epilog devetmesecev izredno težko pričakovanega dogodka, ki je bil obeležen ob vsakem kontrolnem pregledu, kot najina pikica raste in je zdrava, imam kepo v grlu in presneto, da se mi zdijo moji viharji izvedba za v kozarec vode in presneto kako drži, da »shit can happen to anyone« in sprašujem se zakaj enim bolj kot drugim. Če drži tisto, da je vsakemu naloženo toliko kot upa presneti, potem so nekateri res trpežni. Jaz definitivno ne bi bila toliko, da bi si upala svojo žalost   javno objaviti, ker ko žalujem si povečini želim, da bi me pogoltnila zemlja in se poskušam pokopati v smiljenje same sebi, ker včasih res ne znam drugače.  Presneto, da je to življenje včasih ena res posrana kurja lojtra in da je...

Naša firma je še ena izmed tistih, ki prakticira kolektivni dopust in vedno bolj je organizacijsko predpisan in zapovedan in to pomeni, da smo pred Velikorokim vsi enaki in to tudi pomeni, da če nimaš res dobrega razloga kot npr naš Košarkar, ki še živi v svežih spominih na medene tedne na Mauricijusu in smo mu tisti prehlad, ki si ga je pridelal po prihodu nazaj, vsi malo privoščili, ker kdo prosim lepo hodi na Mauricijus, ko je tam zima in se vrne nazaj v poletje, ki je v letos neka podaljšana zima in si potem zdravi kihanje in kašljanje s sladkimi spomini? Seveda ta je tisti, ki mora plačati kazen in biti tisti, ki bo držal firmo pokonci med kolektivcem, se oglašal na telefone in iskal izgovore za vse tisto, kar ostali nismo, a bi morali postoriti preden razobesimo napise: »Prosim ne mi težit! Naslednjih je 14 dni zaprto!« Še dobro, da se Evropa tako ali tako, vsaj za dva tedna tudi poleti ustavi in tudi naši kupci s pivom v roki in ribami oz čevapčiči na žaru, zamujene roke do...

Nikoli si ne bi mislila, da bom prišla v situacijo, kjer bom v štirinajstih dneh življenja morala res na prafaktorje premisliti zadnjih deset let svojega življenja in ugotovila sem, da je preverjanje sprejetih odločitev zelo zafrknjeno, ker spremenjene okoliščine lahko popolnoma spremenijo izhodišče in ugotovila sem, da v trenutku tik pred zdajci, še vedno izključim možgane in poslušam nek notranji glas in grem dobesedno nekam v tri krasne narediti nekaj, kar res res bi in si želim, a vem, da mi zna čisto obrniti življenje na glavo in ne znam pojasniti zakaj in vem samo to, da če ne bi, bi pri petinsedemdesetih nekaj zelo obžalovala.  Ne bom rekla, da potem ni sledilo pet dni, ko so dvomi vsak dan zrasli za petindvajset centimetrov in se nisem vmes spraševala po mentalnem zdravju v kombinaciji s spremembami v fizičnem počutju, ki jih ne narekoval ultramaratonski zamudno rokovni stres, a zdaj npr vem, kako bi se odločila, če bi kdaj morala o nečem dotičnem odločiti in še ne...