Drsalka, lovec na zvezde

  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...

  Srečala sem ga, en dan v kar tako, na eni izmed svojih čisto vsakdanjih poti, ko je ob cesti klečal pred rumenim cvetom.   Hm.   Mož, ki kleči pred cvetom? Je to sploh v skladu z levičarsko in z desničarsko politiko, po biti ali imeti in z našim svetom?   Dvignila sem pogled in pridržala svoj korak, da ni ušel dalje, ker toliko že vem, da se dogodki in stvari, ki me v biti označijo z rdečo piko, da potem nisem več enaka, se mi prej dogajajo na počasi, kot pa na hitro. Voda že ve, kako hitro mora teči in kdaj naj morje plimuje. Je že res, da me plima včasih odnese na odprto morje. Ampak tudi, ko se grem brodolomca, ki ga oseka naplavi na prod, sem vrnem drugačna. Ribe mi pogosto obglodajo roževinasto kožo, da se mi zdi, da sem bolj občutljiva na prepih v glavi. Sploh, če mi piha naravnost v srce.   Tisti klečeč mož pa kot, da bi mi pravil, naj bom: »Mirna. Nežna zase...