Drsalka, lovec na zvezde

Neverjetno kako letos čas leti! Še včeraj je bila prva adventna nedelja ... ... danes je že Božič. Sinoči sem namreč pojedla advent. Res je bil okusen.

  Veš. Sinoči sem ugotovila, da sem točno tam, kjer mi je bilo namenjeno biti, da te počakam.   Visoka zelena cvetoča trava. Jaz v tisti obleki z vzorcem iz drobnega cvetja, nabranega v lepem majskem dnevu, naslonjena na macesnovo deblo, bosopeta in z rdečimi lici v nasmehu, ki čuti več, kot se lahko prebere med vrsticami tvojega sporočila:     »Veš. Pridem. Saj boš še tam? Za tistim drevesom? Saj si še gozdna vila, ki živi za brezo št. 15?«   »Bom. In da, še sem. Zate.«   Moja koža diši po regratovim medu, ker so pričakovanja tako sladka. Okrog vratu sem si pripela spleteno kitico iz marjetičinega cvetja, ki si želi biti pod tvojimi toplimi prsti razpeta, da beli cvetni listki, pripeti na rumeno glavico, popadajo po tleh, da so kot vzorci na preprogi, med zemljo in travo.   V valovanju dotikov štirih dlani in dveh teles čutim, da se spreminjajo v drobna semena, k...

  Dež, ki je zalival njivo, je slej ali prej le utopil težke misli, da so pod težkimi oblaki stekle v zemljo. Iz njih je pognala solata.   Vem, da tudi, če bo mehka in sočna, jo bom morala najprej prežvečiti, potem pa požreti dol. Lahko, da bo letos zelo kisla. Lahko, da bo malo pogrenila na koncu jezika, a če jo bom v šopu, enopotezno, napičila na vilico, držeč skledo v rokah in sedeča na robu mize, z nogami, ki mi bodo bingljale v zraku, bom lažje žvečila in čakala, da zraste krompir.   Ko bo pričel cveteti bom bolj mirna, ker mi čakanje na nekaj, kar moram potem spet čisto na novo začeti, ne gre izpod prstov. Ne maram petdesetih verzij enega dogodka. Ne maram tridesetih primerkov ene in iste stvari. In prav tako ne maram prežvečenih besed, ki se mi vedno znova svaljkajo po ustih in ne prenesem jih poslušati, dan na dan, iz ust drugih. »Daj človek, daj si že enkrat umiti zobe z zob...