Drsalka, lovec na zvezde

Ponavadi se mi popolnost zgodi takrat, ko odcvetijo trobentice in so tam višje med oblaki in tvojo glavo, še vedno zaplate južnega snega, da se ti ugrezne do kolen in da te pri srcu stisne: »Ali bom zdrsnil?« pa te pri tem nekako mine strah, ko tipaš s korakom v naslednjo sled, ki ti jo puščajo za sabo.   Vedno je sled in sprašujem se, če je tudi moja dovolj vidna in varna, da me bodo takrat našli in da bodo znali priti za mano.   Jaz jih bom, od sinoči naprej, čakala pod starim borovcem, ki raste desno od češnje, ki vsako leto cveti ob tem času. Igrala bom šah s storži in gledala dirko s polži. Tam bom, dokler ne bo njiva zorana. Ko se bo vanjo sadilo seme lanskega krompirja, bom naredila novo sled, ker je prav, da vsakdo, vsaj enkrat v življenju vidi, kako mlad krompir cveti. Potem ti zdi, da ga imaš več v življenju in ko ga ješ v navadnih oblicah z maslom, ti bolj diši. Seveda mora biti zraven...

Ideja, da bi imeli psa je bila moja in bila je spletkarske narave, ker naša rodovina ima živali odkar vemo za deblo družinskega drevesa in njegove korenine. Tudi vse veje, ki rastejo iz našega družinskega drevesa   imajo živali, a to niso živali, ki bi jih človek imenoval hišni ljubljenčki, ker celo v Indiji krave ne živijo v hišah. Ko sem bila še majhna, se spominjam pogajanj s staro mamo, ker sem si želela mačka in ta pogajanja so bila zelo podobna tistim, ko so po drugi svetovni vojni,   na novo postavljali državne meje. Stara mama se je v drugem krogu sprijaznila in popustila, pod pogojem, da maček ne bo v hiši in seveda ni bil, dokler ni enkrat zlezel vsem pod kožo in od tam naravnost na krušno peč. Ta maček me je naučil kaj je to diplomacija, kjer se najprej muzaš, potem zasedeš svoj prostor, ki misliš, da ti pripada in ko te odkrijejo, ti je vse odpuščeno in dovoljeno, samo najbolj prikupna izvedba samega sebe moraš biti. Od takrat naprej so mačke ostale na seznam...