Drsalka, lovec na zvezde

Vsake toliko je priporočljivo zategniti ročno in se čisto ustaviti na robu ceste. Takrat moraš pogledati nazaj, da nisi kje koga povozil, s hupanjem prestrašil ptice ali kje kakšen prometni znak prezrl. Pa pustiti moraš, da te kdo prehiti. Tiste, ki živijo prehitro, je bolje prostovoljno spustiti mimo, kot pa da si ti na koncu kriv za njihov srčni infarkt. To je hkrati tudi preventiva, da pri sebi pravočasno prepoznaš stiskanje v prsih in si zmeriš in si umiriš pritisk, preden je prepozno. Takrat je tudi pravi čas, da prešteješ letnice na deblu in si osliniš prst, da z njim namažeš skorjo, tam kjer je okrušena, ker ti od tam odteka smola. Na sok življenja je namreč treba paziti, da ti življenje ne skaplja med prsti. Lahko pa tudi samo stojiš tiho in opazuješ razgled. Razgledne ploščadi so en tak lep prostor za presejanje vsega tistega, v kar verjameš. Verjeti… V to, da so konci lahko tudi srečni. V ...

Mislim, da je najbolj temačna in mokra nedelja v novembru, primeren trenutek, da prezračim ta prostor in spet malo prevetrim svoje besede.  V bistvu pišem telesno oškrbljena, ker mi je v preteklih dveh tednih uspelo nadpovprečno preščipniti dva ključna prsta. Najbolj občutim preščipnjeno blazinico levega kazalca, ki ima ključno vlogo pri sprehajanju po tipkovnici.   Tudi ne vem, kako sem lahko ta prst pozabila v predalu za , ko sem ga zapirala.  Sredinec na desni rok sem pa pustila v prtljažniku od avta, ravno na mestu, kamor pade rezervno kolo, ko sem ga spravljala nazaj na svoje mesto in po par dneh mavričnih barv, se je končalo dobro, ker se je noht odločil, da bo ostal na prstu.    Sledilo je čisto naključje, ko sem si pomotoma zapičila risalni žebljiček pod noht desnega palca. Tudi to je pustilo nežno manikuro, ki me je eno noč še kar prebujala iz spanja. Mislim preostalega spanja, ki ga ni požrl zamašen nos.  So pa prsti prišli na vr...