Drsalka, lovec na zvezde

Kratek povzetek blogerskega mrka … Vse se je začelo prvi petek junija, ko so temperature prvič prišle v bližino 30ice in se je meni zdelo   malo čudno kako, da mi klima v avtu greje in po dveh dneh štelanja knofov, prevažanja in švicanja, sem prišla do brihtne ugotovitve, da je mrbit zmanjkalo plina in je čas, da s srebrno kočijo obiščeva najljubšega avtomehanika in ob tej priložnosti vprašava še za strokovno mnenje zakaj bremze malo cvrkajo, ker od kar sem enkrat ignorirala cvrkanje in je prešlo v tuljenje in sem skoraj znucala kolesa, imam strah pred iztrošenimi zavorami.   Dodatno tudi že par mesecev tuhtam uganko, zakaj se mi ob vžigu prižge opozorilo, da moram preveriti, ker mi kvazi ne svetijo neke stranske luči, kjer res ne najdem, da bi kakšna ne svetila tako in takrat kot je treba in seveda, bilo bi potrebno, da naredi manjši face ifiting na zadnjem odbijaču, kjer se mi je nekdo podpisal in ni pustil za sabo svoje telefonske številke.  Potem so tisto ...

Dajem na izbiro ...

»Tisti veliki, plavi, pozno pomladanski zvončki,« mi je švignilo skozi misli, ko sem se, tako zelo zagledala v tistem pogledu. Nisem si mislila, da lahko oči, nekoga, tako zelo začutiš na koži. Minili so tedni, zvončki so odcveteli, v večernem opoju sladkobne beline, cvetočega bezga, ki se cel dan praži na soncu, a občutek traja. Uživam, da jo lahko diham. Plava je tako ali tako zapisana vame, naj traja do zime. Tako bo zima kratka.

Me prime, da bi en slow motion ples ...

Ko pustiš, da voda odteče, zadihaš. Ne s polnimi pljuči. Tako, bolj previdno, ker utopiti se na suhem, je lažje kot pravijo in drži kot pribito, da si si za to, čisto sam kriv. Ker tudi, če samo stojiš preblizu deročega toka vode, te lahko potegne vanj in ko te zagrabi vrtinec, ni več druge kot, da se potopiš do dna. Motna voda, prod pomešan z ostanki lesa in vsem tistim listjem, ki ga voda odnese jeseni. Takrat prenehaš dihati in ne misliš kako bo, ko te bo nekje nekoč izpljunilo na kopno. Ne razmišljaš, če boš pristal nekje v plitvini, kjer bo sonce potegnilo vlago iz namočenih kosti in se bo med njimi spletlo lokvanjišče, ki bo zacvetelo. Ali pa na produ, kjer med pisanim kamenjem poganja nizka trava. Lepo je, če lahko ležiš s prekrižanimi rokami in gledaš kako ti oblaki plujejo nad glavo in ti ob vznožju bistro šumi. Vsake toliko, je toliko kislega dežja, da mi misli popl...

Včasih je vse kar potrebuješ, da se ti zelo izboljša splošno počutje, ena popoldanska vožnja v Ljubljano, v pričakovanju falaflov, humusa in tiste mešanice boba in stenstanih melancanov in da se zvečer izgubiš v dogajanju neke predstave. Addamsovi, zdaj vem zakaj so razprodani. Pa malo klepeta o tem, če Sreda, ki je glavna igralka, tehta 45 kg skupaj s posteljo in tisti večer druženja z ljudmi, ki te poznajo in vedo, da rad ješ domačo salamo.  Tudi tisto, ko na Vrhniškem klancu ostaneš ujet v sendvič med dva Poljska kamiona, od katerih prvega ne moreš prehiteti, ker se iz obale vije kolona, ta drugi ti pa tiši v rit in ti blenda. Vse podrobnosti z dogodki iz običajnega vsakdanjika so zgolj naključne. Prosti peter je bil najboljši after party. Tudi za poslovitev od novo najdenih ljudi, na katere se v mesecu dni druženja okoli strehe, kar malo navežeš. Štrudelj lahko naredi tudi kak čudež. Potem v soboto preživiš prvi dan vročinskega vala v polni gasilski opremi, pod ...