Drsalka, lovec na zvezde

S spomini v času, je dobro poračunati takrat, ko konzerviraš zadnje jesenske spomine. Če čakaš do zadnjega dneva v letu, Se zna zgoditi, da si na novoletno jutro brez zajtrka in potem nekako ležiš v postelji in ne veš kaj bi z njim počel. Novo leto na razmetanem podstrešju, hm… Vsako leto se mi leta zdijo dragocenejša in zdi se mi, da jih je greh zapravljati kar nekam v tri krasne tudi, če imaš na koncu krompir v oblicah in res izpadejo nebeško jasne. Večkrat moja namreč niso in slepi sreči ne zaupam več. Podpisujem se samo še pod tisto, kar naredim po svojih najboljših močeh in potem, ko končam, rečem: »Bog pomagaj, je kar je.« Ni ne vem kaj, je pa moje. Naj svet pregloda, požre in izpljune. Saj so tudi polomije lahko simpatične, ko se naveličaš smiliti samemu sebi. Ugotovila sem, da imam prve gube. Ne samo od smeha. Lahko si tudi že preštejem brazgotine. To me tolaži. Pomeni, da sem živela. Pomeni tudi, d...

Anna Oxa pride v Novembru v Ljubljano.  Se že tresem od veselja. San Remo spomini.

Moje pisanje je za dober mesec utihnilo, ker so me čisto prevzele druge ročne spretnosti, ki so med drugim vključevale tudi pisanje, a to pisanje je bilo precej podobno pisarijam vojnega dopisnika v Koreji in tu ne bom izgubljala preveč besed, ker to je pisanje za katerega me vsak mesec 15ga plačujejo in zato sem tudi reskirala eno noč brez spanja, da sem telefonsko poskušala rešiti Korejsko krizo in temu je sledil en blazno ponosen petek, ko je moje posredovanje občudoval tudi moj šef. Moje zmagoslavje je bilo kratkotrajno, ker kot v vseh vojnah, je že v ponedeljek padla atomska bomba in še odpravljamo posledice radiacije, ki grozi, da bo resno kontaminirala naš nov posel. Ampak kar te ne ubije, te naredi bolj močnega. Med druge prostočasne dejavnosti, s katerimi sem se zabavala v dobrem mesecu blogerskega zatišja so bile rekreativne narave, ki so vključevale nebroj vzponov in spustov po stopnicah. Na zidrarski oder in na vrh lat na strehi nisem hotela plezati, tudi če so me ...