Drsalka, lovec na zvezde

Za preživetje prvih dveh tednov službenega novega leta, kje še vedno rešujemo svet od lani, sem si kupila karte za tega strica, ki bo spomladi igral v CDju, ker me njegov glas pomirja, ko med zajtrkom in prvo kavo dobim napad, da bi z jedrsko konico svojega kemičnega svinčnika, šla napičit kakšnega Severnega Korejca, ki preizkuša meje mojega potrpljenja. Jutri me čaka odhod na Misijo. Naporno bo. Sprašujem se, če me je strah in si nočem odgovoriti. Še dobro, da bo družba dobra in o tem kako nam bo uspelo dobiti vse tisto, kar naj bi morali, nocoj nočem razmišljati. Saj tudi v svetem pismu pravi, da pusti jutri pri miru in moj jutri je v bistvu šele pojutrišnjem.  In na nekaj sem se čisto navadila. Na tišino. Mislim, da je čas, da jo naredim trajno. Hotela sem se prej še posloviti. Tako kakor se gre, v dotiku, v bližini, mehka in tako, da sem za nekaj kot, da svet in resničnost ne obstajata. Seveda tega, da se poslavljam ne bi povedala, samo izginila bi, ker tok...

Into, ker nekje moraš začeti. Leto.  Tudi če je to pri minus 15 stopinj, ko v tebi krčevito divjajo hormonske fronte, kjer imaš na trenutke občutek, da se bo telo pretrgalo na pol in boš na enodelnem kavču postal dvodelnik. V tistih trenutkih sicer brez kemije težko razmišljaš racionalno. Še slabše delaš načrte za naprej. Ves notranje razbolel poskušaš čim manj čutiti in živeti od tolažbe, da brcaš in si živ in si v prvem tednu novega leta naredil nekaj stvari, ki to ti smrdele še od lani.  Ni šlo drugače, začeti je bilo treba v tistem rjavem in smrdečem in zdaj, ko sem v dveh tednih vse skupaj temeljito premešala, ne smrdi več tako zelo zelo in v tistem občutku, da sem ujeta v velik steklen kozarec za vlaganje kislih kumaric, se mi je   zgodil en tak mali čudež, ko ti človek, ki mu v treh tednih pustiš 68 nedogovorjenih klicev, odpiše in napiše stvari, ki ti vijejo upanje, da projekt za katerega si se boril in je kazalo, da je še šef obupal nad tabo in ...