Drsalka, lovec na zvezde

Brez dvoma so nekateri tedni boljši kot drugi. In to tudi v primeru, da teden vključuje veliko rokov, ki jih moraš po sili razmer usklajevati, iskati izgovore za njihovo podaljševanje in barantanje same s sabo kaj bi bilo bolje prej in kaj kasneje in kjer se za dan in pol javiš, da boš dežurni kmetovalec na farmi ob začasni odsotnosti skrbnikov in ugotoviš, da pomolsti kravo, ki se je odločila, da ti ne bo dala mleka, je intelektualni izziv na ravni letnega cenovnega pogajanja s kupcem in je iz fitnes stališča precej težje, kot zgolj odpreti nov karton alpskega mleka, ker ne moreš reči: »Hvala krava, za ta liter, ostalih 20 pa obdrži« in kjer te krava v šoku z ritjo odbije v samokolnico sveže posranega in naloženega gnoja. In ko ravno spucaš tisti gnoj, se prvo govedo v vrsti spet poserje in tu je vsaka podrobnost z prizori iz gospodarske in politične scene čisto dejanska. In sovražim samokolnice brez avtomatskega principa za izstutje tovora, ker stati na brvi nad še več gnoja i...

Mislim, da je uradno potrjeno, v čem je moja življenska nadarjenost in nekako moj osmi čut v tistih kolensih ligamentih, ki me ob deževnem vremenu še vedno skelijo, mi pravi, da bi to znalo biti moje čisto ta pravo življenjsko poslanstvo. Naslov fotografije bi lahko bil tudi All by myself od Celine Dion in v resnici je prevod dobeseden v "Čisto sama strosila" vse, kar rjavega prikazuje spodnja fotografija. 100% kvalitetna roba in tudi časovno gledano je to moj novi osebni rekord.  To je dokaz, da se redno kvihtanje splača. Da zmorem, če hočem. Da zdravnica, ob zadnjem pogajanju, če mi bodo vzeli kri za krvodajalsko ali ne, ker je bil moj pritisk na meji biti komaj kaj živa in moj pluz mrliča, ni imela prav in jaz pač tako funkcioniram. Bolj po vampirsko in s kronično mrzlimi nogami. In potem, ko sem končala, sem imela res spucano glavo in čiso jasen pogled na svet in damo dva žulja. Nekoč bom splezala na Everest. Takrat, ko bo 5 jurjem metrov nižji. Do takrat p...

Potem, ko počasi ugasne poletje in se zelena prične cveteti pisano, lahko samo rečem: »Poletje, bilo si eno izmed najboljših doslej in čas je za jesen.« Prav pa je, da ovekovečim tudi v besedah. In počasi, ker utrinkovanje res hitro ne gre. Tudi bilo bi škoda, ker bi znalo, da bi kaj pomembnega vmes izginilo med vrsticami, kjer mislim, da sem letos iskala preveč stvari, ki jih tam ni bilo. Včasih tridimenzionalno za-pretiravam pri interpretaciji skritih pomenov, kar pomeni, da mi spodnese tla pod nogami in potem nase ob vase poskušam priklepati stvari, ki jih v resnici želim, a nočem, da je to na način, kjer morajo postati obveza in so nekaj od česar naj bi bila odvisna moja sreča.  Zdaj razumem, da so ker tako očitno morajo biti. Če jih ni, me ni nič manj. Dokler so bile, je bilo lepo in zdaj sem zaradi njih lahko samo bolj globoka, kar pomeni, da me ni nič manj. Sem pa drugačna in vem, da sem pustila odtis tam, kjer sem ga želela. Na soncu, malo v pesku in zelo veliko v...