Drsalka, lovec na zvezde

Danes sem spoznala, da je neprecenljivost presneto draga, a je vredna čisto vsakega centa. Je vredna vsakega pregrešno dragega centa v primerjavi s tem, da bi naslednje pol leta sedela, si grizla nohte in čakala in gledala v luft in brala zdravstvene forume, kjer sem si v zadnjem mesecu in pol določila že vsaj tri samodiagnoze. Od natrganja vezi, do vnetja kolena, vse do potrebne amputacije, kjer baje edino Bolnica Franja to naredi najbolj poceni in doživljenjske prilimanosti na zadnjo plat, kjer nikoli več ne bom na svet gledala bolj zviška kot iz stola, pri brisanju prahu z omare in kjer definitivno nikoli več ne bom mogla obuti tistih ta hitrih tekaških copat. Ko mi je danes stric dohtar, ki sem ga plačala neprecenljivo veliko za tiste pol ure, ki jih je porabil, da je odčital neprecenljivo drag MRI posnetek obeh mojih kolen, rekel, da sem neuravnovešno razvita pod pasom in da sem si vse skupaj pridelala kot še posledico kombinacije napačnega koraka na napačno stran, bi se mu ...

Tako se je v bistvu letos začelo. Počasi in z občutkom in na začetku ni kazalo, da bo iz vsega skupaj kaj pognalo, a je. In da ne bo pomote, to ni moja solatna parcela. Priznam pa, da jo je poželjivo gledati. Vse kar je moji domeni, je tudi že vse zeleno. Od čudovitega plevela. Če bi mi kdo deset let nazaj rekel, da bom imela svojo parcelo, bi se mu režala, a zdaj ugotavljam, da kopanje po zemlji odlično nevtralizira sevanje jedrskih koncih, ki jih v sebi nosijo kemično težki človeški primerki. Je pa res, da ne morem vseh metati v isti koš.  Eni človeški primerki so po pravici povedano, prav krasni in sem res vesela, da so naša vesolja nehala biti paralelna in smo trčili. Zdaj bolj razumem princip nastajanja osončja. Narcise in trobentice vedno jemljem kot znak, da upanje je, tudi takrat, ko si ga zaradi nezaupanje ne upam prakticirati. Sem pa ta teden dobila dober nasvet. Če si manj mečeš roza pesek v oči, da je svet roza, si manj razočaran. Drži. Vem, da se bom tega...

Včasih se vprašam zakaj vztrajati? Potem pogledam skozi okno in ugotovim ... Da zaradi razgleda. In zaradi ljudi, ki si upajo. Tako zelo mi sedejo, da bi jih kar pojedla. Ampak si ne upam. Ni mi žal, da je bil Danes drugačen. Manjka mi samo še ena dolga kava. Mogoče bo čas zanjo jutri?

Današnji dan gre v zgodovino kot orto večdimenzionalni polom vsega, kar smrdi po medčloveških odnosih. Ne bom želja, ki se je namenila izpolniti, ampak nehote postala "godlja," ki je bila naprošena, da se izgubi.  To je znak, ki še moji neomajni veri v dobroto človeka da jasno znamenje, da se rokujem s totalnim idiotom, čigar čustvena inteligenca je na velikosti nabreklega graha, ki ima v sebi gnilega črva, ki ga črviči in za seboj spušča smrdeče prdce. Srca taki črvi nimajo, ker imajo preveliko slepo črevo, kjer se med drugim nahajajo tudi njihovi možgani. Drago vesolje, obljubim, da ne bom več preizkušala meja tvoje potrpežljivosti, ker iz te (nekoč vem, da bo dragocene, danes je samo nepopisno skeleča) izkušnje sem dojela tvoje sporočilo. Imam pa problem s tem, ker pravijo, da je največje humanitarno dejanje, s katerim lahko pokažeš kakšen človek si to, da mu odpustiš in greš dalje. Po pravici povedano bi mu lažje odpustila z paketom usmrajenih jajc, ki bi mu ji...

  Tako nekako zelo mi zadnji dve deževni nedelji zelo sedeta. Siesta na kavču po kosilu, z umirjanjem misli pred jutrišnjim jurišem na polno in horizontalno razmišljanje o naukih preteklega tedna.  Končno sem se naučila dati rdeči karton, pokazati sredinski prst in stisniti tipko izbriši, ker očitno so osebki, ki mislijo, da sem po župi priplavala in me zasipajo z informacijami, ki mi jih res ni treba vedeti. Nekako mi res ne gre po grlu dol njihova pretirana prijaznost in pockuranost, ker jo moj sedmi čut ne prepozna pod oznako »iskreno«, ampak bolj to, da z neko prisiljenim prijateljstvom kupuje mojo diskretnosti, za kar mu seveda ni treba skrbeti, ker štorije o njem sem povedala samo vsem svojim kolegicam, ki jih bodo upam delile dalje zato, ker kazen za namigovanje mora biti vzgojna in zdaj tudi vem, da tista situacija, ko ga je pred mojimi očmi dobesedno zalilo iz slapa, ki je se izlil iz maxi luže s ceste, je bil samo znak, ko mu je vesolje pokazalo ta svoje i...