Drsalka, lovec na zvezde

Čas je, da ubesedim občutke. Dober teden je mimo, okus še vedno traja, le občutki so mešani in se premikajo od tam, ko mi je kakšen točno opoldan čisto vseeno in do tam, ko kakšno megleno deževno jutro, ki mi res ni in ko so vprašanja o življenju, o smislu teka na dolge proge in o teku v krogih in ljudeh, za katere ne veš zakaj ti jih reka vedno znova naplavi na breg, tudi če si vmes zamenjal breg in so prva stvar, ki jo zagledam pred sabo na steni, ko mi budilka naznani, da se je začel nov dan in da je že teden potem in da je to zdaj tisti čas, ko sem rekla, da se ne grem več, ko sem začutila, da so se besede dopolnile, ker so prišle vedno s premalo dejanj, mogoče zato, ker je bila razdalja vmes prevelika in so bili ukradeni trenutki premalo, da bi v njih res lahko začutila notranjo stran človeka, ki se je vračal na moj breg. Včasih če Mohamed ne more k gori, pač mora gora k Mohamedu, ker res ni šlo drugače in tokrat je gora pred sklenila, da bo slovo malce spremenila, ker ti...

Za nekaj trenutkov me je odneslo v vesolje, ker pomeni, da mi je spodneslo tla pod nogami in sem se pustila odpihniti nekam, kjer je bila tema, veliko tišine in veliko premišljevanja o smislih in ne-smislih življenja, a zdaj sem nazaj v orbiti. Ne bom napisala, da sem čisto prisebna, ker prisebnost je nekaj, kar ni vedno dobro, če je je preveč. Tako mimogrede, če po Murphyju obstaja možnost, da dve od načrtovanih februarskih popotniških destinacij padeta v vodo zaradi premalo potnikov (še vedno ne morem verjeti, a očitno vesolje pravi, da mora tako biti), potem bosta padli obe. Resnemorešverjet, ampak tako je in zdaj mi pripada en teden na off, da si oddahnem od propadlih popotniških načrtov in glede na količino belega vraga, ki ga ja nasulo od petka dalje, se celo utegnem ponovno postaviti na smučke. Če seveda jih najdem in jih v času zelenih zim smučkožerski molji niso čisto obžrli. Končalo se bo tako, da bom svoje od popotniškega načrtovanja ožuljene možgane pustila na paši...